Nacionalni interes – imenitno sredstvo »blefiranja«

S kolegom, ki ga imam za precej bistrega človeka, se pogosto zapleteva v zanimive (politične) debate. Pri njem cenim to, da zna sogovornika poslušati in na njegove argumente odgovoriti s svojimi. Nikomur ne vsiljuje svojih mnenj, različna egomanska samopoveličevanja so mu tuja, če ima nekdo drugačno mnenje kot on, zaradi tega ni čustveno prizadet. Pogovor z njim je zato odlična intelektualna telovadba, pravi užitek.

Pogosto beseda nanese tudi na nacionalni interes. Kolega zastopa trdo patriotsko linijo, skladno s katero se moramo Slovenci vedno in povsod bojevati za zaščito svojih državnih interesov, pa najsi gre za pravico do dostopa do odprtega morja, odpiranje naših konzulatov v tujini ali za naš upor proti prodaji domačih podjetij tujcem.

Čeprav globoko spoštujem ta njegov patriotski značaj, ga moram občasno »prisiliti«, da začne razmišljati nekoliko globlje in tudi širše. Pojem nacionalnega interesa je namreč – tudi globalno gledano – eden od najbolj zlorabljenih pojmov, s katerim opletajo vsi, ki imajo zanj »pet minut časa«, še posebno pa politiki, gospodarstveniki, kulturniki, pravniki, da o neuki množici niti ne govorim.

V zgodnji zgodovini človeštva je bil pojem nacionalnega interesa povezan z religijo in moralo. Ko so države vstopale v različne vojne, je bilo treba le-te upravičiti z nacionalnim interesom, in takrat so se začele prve zlorabe tega pojma. Še več – države so potrebovale tudi misleca, priznanega filozofa, ki bi utemeljil upravičenost vojskovanja skozi prizmo nacionalnega interesa. Tega so našle v razvpitem italijanskem filozofu Niccolu Machiavelliju, po njem je poimenovana celo filozofska veja, makiavelizem namreč.

V zunanji politiki se je pojem nacionalnega interesa ohranil v vzpostavitvi tako imenovane realistične šole mednarodnih odnosov, ki je svoj vrhunec dosegla na znamenitem Dunajskem kongresu v letih 1814 in 1815, kjer se je uveljavila praksa uravnoteženja nacionalnega interesa med številnim svetovnimi narodi (tako velikimi kot malimi).

V ekonomiji se je med 16. in 18. stoletjem uveljavila šola merkantilizma, katerega utemeljitelj je bil Francoz Jean-Baptiste Colbert. Merkantilizem je postavil temelje ekonomskega nacionalnega interesa, katerega bistvo je bilo, da so države povečevale svojo ekonomsko moč z agresivno ekonomsko politiko – tudi s kolonializmom – katerega končni cilj je bil samopreskrba, gospodarska neodvisnost od drugih držav.

Dandanes je merkantilizem v svoji prvotni obliki seveda »passé«, države pa svoj ekonomski nacionalni interes vse pogosteje povezujejo s procesi globalizacije.

Vidimo torej, da moramo, ko govorimo o nacionalnem interesu, natančno vedeti, o čem govorimo. Ko govorimo o ekonomskem nacionalnem interesu, pa še toliko bolj.

V Sloveniji se je o nacionalnem interesu razpisalo veliko avtorjev. Kot je za Slovence tipično, se niso mogli strinjati o skoraj ničemer, razen o tem, da je nesporni nacionalni interes v gospodarstvu ta, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in posledično zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva.

Pričakovano pa si nikakor niso mogli biti edini, ko je beseda nanesla na pomembnost domačega lastništva v gospodarstvu z vidika nacionalnega interesa. To nas navdaja s sumom, da številni v svojih ocenah niso bili niti pošteni niti nepristranski.

Medtem ko so nekateri že a priori zavračali tezo o prednostih domačega lastništva, so drugi trmasto vztrajali, da mora biti lastništvo podjetij v domačih rokah, a pri tem niso ponudili niti enega samega resnega strokovnega argumenta, ki bi utemeljeval njihovo tezo. Nizali so sicer populistične cvetke, ki bi morda lahko prepričale široke, nevedne množice, nikakor pa ne stroke.

Argumenti, ki so jih ponudili, so bili tako abstraktni, da bolj ne bi mogli biti. Od nadzora nad lastno usodo, manjše ekološke in socialne odgovornosti tujih lastnikov do nepripravljenosti tujih podjetij za sponzoriranje kulturnih, športnih in drugih dogodkov ipd. Prazne marnje, torej. Nihče pa ni mogel dokazati, da so podjetja v tuji lasti manj uspešna kot podjetja v domači, kar je z vidika nacionalnega interesa bistveno.

Izkazalo se je, da je ravno obratno.

Po podatkih OECD namreč slovenska podjetja, v katerih je tuji kapital, bolje poslujejo kot podjetja v domači lasti. Čeprav je tuji kapital prisoten v le 4,5 odstotka vseh slovenskih podjetij, ta podjetja zaposlujejo kar 22 odstotkov vseh zaposlenih v podjetniškem sektorju, njihove plače pa so povprečno za kar 12 odstotkov višje od tistih, ki jih prejemajo zaposleni v domačem sektorju.

Ob teh podatkih seveda ni težko zaključiti, da bomo v Sloveniji dosegli boljše delovanje domačega gospodarstva in zagotovili dolgoročno rast blaginje prebivalstva (kar je definicija slovenskega nacionalnega gospodarskega interesa) prav s tem, da bomo v državo vabili tuji kapital.

Vsi tisti, ki Slovence neodgovorno strašijo pred tujci in tujim kapitalom – ti naj bi preplavili slovensko gospodarstvo in uničevali slovenska podjetja ter škodili naši delovni sili – o teh stvareh zato bodisi nimajo pojma bodisi zavestno lažejo, verjetno zaradi lastnih ekonomskih ali strankarskih interesov.

Naj se za sklep vrnem še k lucidni misli zgoraj omenjenega Sessionsa. V vsaki državi, in Slovenija ni nobena izjema, se bo blaginja prebivalstva lahko izboljševala le, če bomo poskrbeli za to, da bomo imeli čim bolj šolano, razgledano in kultivirano prebivalstvo. Povečevanje inteligence državljanov – predvsem z izobraževalnim sistemom – je torej vedno v nacionalnem interesu vsake države.

Zgodovina nas uči, da je največja nevarnost za blaginjo državljanov primitivizacija družbe. Ta namreč vedno povzroči zniževanje standardov na vseh ravneh življenja in razpre krila populistom tipa Trump, Marie LePen, Kaczynski, Duterte in podobnim. Borimo se torej, da vsaj pri nas podobni »tipi« nikoli ne bodo politično uspevali.

*Vsekakor verjamem, da je izboljšanje naše inteligence pomemben del nacionalnega interesa.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo