Morda pa »komolčkanje« le ni najbolj primeren način pozdravljanja

Ob vseh aktualnih ukrepih, ki smo jim priča, se name obračajo številni ljubitelji poslovnega bontona. Zanima jih v prvi vrsti, kaj menim o rokovanju v teh časih. Stisk roke je že stoletja, izraz spoštovanja, dobrih namenov in iskrenosti. Iz enega samega stiska roke, lahko v nekaj sekundah veliko izvemo o nekom, ki nam stoji nasproti.

Analize različnih študij so pokazale, da se v poslovnem svetu, mnogi odločajo, ali bodo nekomu dali priložnost in z njim poslovali, že po prvem rokovanju. Kakšen prvi vtis nekdo naredi, kako se predstavi, koliko mu je mar, da se pokaže v najboljši luči, nam izkaže spoštovanje ali mu lahko zaupamo in še kup drugih dejavnikov.


Bonton je živa stvar, ki se nenehno spreminja in prilagaja času in okolju. Tako se prilagaja tudi trenutnim razmeram. Sodelujem z zagovorniki klasičnega rokovanja pri pozdravljanju, ki se mu preprosto ne želijo odpovedati, in tudi takšnimi, ki so se sprijaznili in roke ne ponujajo več. Ti iz prve skupine nimajo težav, vse dokler ne srečajo nekoga, ki se zaradi preventive, z njimi ne želi rokovati in zavrne njihovo ponujeno roko. Ni kaj, nelagoden trenutek. Vse doslej je ravno zavrnjena roka veljala za izraz globokega nespoštovanja. V teh časih pa tega ne moremo več zatrjevati.

Kot omenjeno, potrebno se je prilagoditi razmeram, se poučiti in predvsem znati reagirati, glede na to, kdo nam stoji nasproti. Nikogar nimamo pravice obsojati, v kolikor se odloči, da ponujene roke, ne bo sprejel.

Opažam upad klasičnega rokovanja in porast številnih različic pozdravljanja, ki se jih bom dotaknila v nadaljevanju. Toliko bolj pomembno je, da se sedaj poučimo o ustvarjanju prvega vtisa, saj bo treba sogovornike nase opozoriti v pozitivni luči, brez vsakega dotika. Saj se zavedate, da imamo na voljo le nekaj sekund, kajne?

Maske nam v tem primeru še dodatno otežujejo delo, saj je veliko težje vzpostaviti interakcijo z drugimi, zaradi pokritega obraza. Ravno zaradi izgube nekaterih neverbalnih načinov komunikacije, se potrudimo pri očesnem stiku in se naučimo smejati z očmi.
In kakšne bi bile potencialne alternative, me sprašujete.

1. Med alternativnimi načini pozdravljanja sem opazila, da se je, v prvi vrsti med našimi politiki in nato pri drugih, v javnosti pojavilo »komolčkanje«. Pozdravi s komolci so za moje pojme, iz preventivnega zdravstvenega vidika, nesprejemljivi. Zakaj? Osebi nasproti se z obrazom približamo še bližje, kot pri klasičnem rokovanju. In če nas ravno ti gospodje in gospe nenehno opozarjajo na 1,5 m distance, potem pozdrav s komolci, nikakor ni prava rešitev. Poleg tega so ravno komolci prostor, kamor kihamo in se dalj časa zadržujejo ostanki naše sline, bacili itd. Vsekakor ni način pozdravljanja, ki bi ga svetovala, da se ga poslužujemo v formalnih okoliščinah.
    
2. Osebno si ne predstavljam dotika s stopali v znak pozdrava, z meni neznano osebo. Ali pri vstopu v pisarno na sestanek s predsednikom uprave kakšnega podjetja. Iz teh dotikov s stopali so nastali že zabavni plesni koraki. In s tem ni nič narobe. V zasebnem življenju lahko dovolimo našim stopalom, da se pobližje spoznajo, v poslovnem pa, zame osebno, ta pozdrav ne deluje dovolj profesionalno.
    
3. Kaj lahko torej naredimo? Preprosto, zravnana drža, ki naj bo naša vsakodnevna spremljevalka, roki naj bosta ob telesu (nikoli v žepih) in vljudno pozdravimo. Prav tako lahko roki damo pred sebe, sklenemo prste in ju položimo nad svoje srce, ko se približate osebi ter pozdravimo. V kolikor bi se radi resnično zavarovali, da vas ne bi kdo prijel za roko, če tega ne želite, pa lahko damo roki za hrbet, pokimamo in se pozdravimo.
    
4. Če bi vas kdo morda nekoliko zmedeno gledal in ne bi razumel vljudnostnega namiga, mu obzirno, brez zadržkov povejte, da se preventivno izogibate rokovanju s komerkoli. Zapomnite si, da nas sodobni bonton uči spoštovanja, obzirnosti, prijaznosti. Vljudno lahko povemo, če nam do česa ni, ali česa ne želimo. Nihče nas ne sme v nič siliti.
    
5. Naučiti se je treba, kako se pozdraviti z očmi in z nekaj besedami, kimanjem. Prvič je morda malce nenavadno, saj smo vsi vajeni, da takoj ob srečanju ponudimo roko, a se zlahka privadimo tudi na to, v tem vmesnem času.

Takšno stanje bo verjetno ostalo še nekaj časa. Prepričana sem, da se bomo vrnili k rokovanju kakršnega poznamo. Takemu pravemu. Sploh v poslovnem svetu. Vrnili se bomo k čvrstim stiskom rok, brez »spolzkih rib« in mehkih prstov, ki se tiščijo v našo dlan. Morda še ne tako kmalu, a enkrat v prihodnosti zagotovo. Potrudimo se, da pozdrav, za katerega se odločimo, deluje profesionalno in da bomo samozavestni, namesto zmedeni.


Sprašujem se, kaj bo z nazdravljanjem z vinskimi kozarci? Ali pihanjem svečk na rojstnodnevni torti, ki jo nato postrežemo vsem gostom. Rešitev, ki se nam ponujajo, je vedno več, ne le ena. Ljudje moramo biti nanje pripravljeni, se predvsem privaditi na spremembe in ne glede na vse, ohranjati medsebojno spoštovanje.