»Moj cilj je, da postanem novi minister za zdravje!«

V nekaterih je bilo moč razbrati olajšanje in srečo, v drugih žalost in strah. A vse oči so imele nekaj skupnega, to je misel, da je treba nepreklicno vse zrušiti do tal. Ne stavbo, sistem je treba popolnoma resetirati in začeti znova.

Stanje, v katerem vladajo prostorska stiska, zastaranost medicinske opreme, predolge čakalne dobe, podcenjenost medicinskega osebja, nezadovoljstvo bolnikov in njihovih svojcev, pomanjkanje in preobremenjenost zdravnikov, neurejenost notranjih razmer, strah pred kolapsom UKC, je milo rečeno zatečeno.

Enemu od pacientov je sredi skromno opremljene bolniške sobe sredi klepeta v času obiskov dobesedno ušel notranji glas, ko je rekel: »Moj novi cilj je, da postanem novi minister za zdravje«.

Lepo, a kaj, ko še predobro vemo, da nikomur od ministrov za zdravje v zgodovini samostojne Slovenije še ni uspelo narediti bistvenega premika na bolje. Vsi so klecnili ali se utopili v močvirju parcialnih interesov, lobijev, pohlepa in prevar. Morda se niso zavedali, da morajo začeti pri sebi, saj morajo, kot je dejal gospodarstvenik Marjan Batagelj ob burni zgodbi iz Kranja, biti prav oni (!), torej vodje, sami del rešitve. Saj veste, riba smrdi pri glavi. No, ozračje in klepet sredi UKC me je spomnil na leto 2007, ko sem v Delu zapisala »da se tudi pri najbolj optimistično razpoloženih ustvarja mračna ideja o kolapsu UKC in celotnega zdravstvenega sistema, saj naj bi resnica o realnem stanju in delovanju pristojnih kmalu prišla na dan itd.«.


Seveda pri analizi zdravstvenega sistema in stanja v naši največji bolnišnici nisem bila ne prva in ne zadnja. A to ni bistveno, pomembnejše je dejstvo, da bi vse besede zlahka kot aktualno zgodbo objavili tudi danes, to je 12 let pozneje. To je alarm. To je ogledalo. To so v bistvu izredne razmere, v katerih nam je uspelo povsem poteptati nekoč sprejeti konsenz, da hočemo kot razvita družba imeti zdravstveni sistem kot javno dobrino.

A glej ga zlomka, ta konsenz smo očitno sprejeli s figo v žepu, saj zdravstvenega sistema nismo razumeli kot svetilnik, ki sveti za vse ladje svetovnih morja enako, ampak kot dobrino, ki jo je vsakdo izmed nas izkoristil do skrajnosti. Zase. Za lastno korist.

In tako smo prišli do točke preloma, ko naš zdravstveni sistem in z njim UKC bijeta usodo tako imenovane tragedije skupnega (angl. tragedy of the commons), na kar je v eni zmed kolumn spomnil dr. Marko Pahor, profesor z ekonomske fakultete, pri čemer ponudba ne sledi povpraševanju in se zato ponekod ustvarijo zelo dolge čakalne vrste in niz drugih nepravilnosti, ki dušijo družbo in jo delajo vsak dan bolj bolno. In kakšna je pot do ozdravitve?
Za začetek bi bilo že to dovolj, da se tisti, ki imajo vajeti v rokah, najprej sploh spomnijo, da je zdravstvo pravzaprav skupna dobrina. Svetilnik, ki pomaga najti varen (in zdrav) pristan vsem … In ni naprodaj tistim, ki si želijo na račun zdravja drugih polniti svoj žep!