Misija za novo desetletje – pobeg iz škatle

Bilo je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sva s kolegico kolovratila po južni Franciji. Bil sem v srednjih dvajsetih, neskončno radoveden in ambiciozen ter ravno prav aroganten, kakor pritiče mladeniču, ki je ne tako dolgo tega najprej diplomiral na pravni fakulteti, zraven pa še na sila ugledni poslovni šoli v Londonu. Počutil sem se kot raketa, za katero ni ovir na poti v vesolje.
Fotografija:  Foto Ivan Lackovic
Odpri galerijo
 Foto Ivan Lackovic

Okoliščine so nanesle, da sva spoznala enega najvplivnejših, najbogatejših in najsposobnejših poslovnežev na Azurni obali, lastnika verige trgovin po vsej Evropi in osebnega prijatelja njegove visokosti monaškega princa. Govorim torej o avtoriteti globalnih razsežnosti, ne o nekem lokalnem tajkunčku.

Kombinacija samosvojega in nepopustljivega značaja, privzgojenega samospoštovanja in zdrave doze arogance je povzročila, da se nisem ustrašil poslovneževe moči in avtoritete in nisem otrpnil, ko nama je razkazoval svoje luksuzne nepremičnine, jahte in ko naju je s svojim porschejem prevažal po najprestižnejših lokacijah francoskega Sredozemlja.



Nasprotno, ko je gospod že mislil, da naju je, v njegovih očeh uboga ujetnika enopartijskega državnega terorja (poudarjam – bilo je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se vzhodnoevropske države šele dobro otresle socialističnega »jarma«), nepovratno očaral s svojimi pogostimi mambo-jumbo kapitalističnimi teorijami, in ko je že mislil, da je z nama opravil tako preprosto, kot bi s tisoči Čehov, Poljakov, Rusov in Ukrajincev, ki bi se zmehčali kot vroče maslo, ko bi se usedli v prehitro nemško športno vozilo, sem se mu med vožnjo, sredi vroče debate o družbenopolitičnih sistemih, ostro postavil po robu z jagodnim izborom najboljšega, kar lahko ponudi socializem: humanost, solidarnost, javno zdravstvo, javno šolstvo, uravnotežene razlike med premožnimi in manj premožnimi in podobno. Pa ne, da bi bil kakšen zagrizen levičar, socialist ali marksist, daleč od tega. Za kaj takega sem namreč preveč bon vivant.

Želel pa sem mu dati jasno vedeti, da mi bo moral – če me že želi prepričati o superiornosti njegovih kapitalističnih gledišč – ponuditi še kaj drugega, kot sta sto tisoč evrov vredna pločevina in stalno rezervirana miza v prestižni restavraciji v Monte Carlu. Recimo dobro, ampak res dobro razlago, zakaj za vraga na zahodu tako navdušeno goltajo narkotike vseh mogočih vsebnosti in odmerkov, pa tudi to, kako je mogoče, da so tam vselej v svetovnem vrhu, ko govorimo o brezdomcih.

Se morda sprašujete, kako se je odzval na predrzno kljubovanje arogantnega zelenega mulca iz neke zakotne Slovenije? Ko smo prispeli na cilj v neko restavracijo, je bil nekaj časa srhljivo tiho. Bil sem bil prepričan, da je to to. Zdaj bo vzvišeno in užaljeno odkorakal ter naju sama pustil v restavraciji, pa naj se znajdeva, kakor veva in znava. Našega druženja bo nepreklicno konec.

 Foto Shutterstock
 Foto Shutterstock


A glej ga zlomka, stvari so se razpletle nekoliko drugače. S kolegico sva mu namreč šele po tej debati postala zares simpatična. Verjetno naju je samo malo preizkušal. Četudi se morda ni strinjal z mojimi argumenti, pa se je prepričal, da sva iz pravega testa, poštena in pokončna, človeka, ki stojita za svojimi besedami in dejanji in ne klečeplazita pred nikomer. Ne pred njim, ne pred princem, ne pred predsednikom. Šele potem smo se zares zbližali. Odprl nama je tudi vrata svojega poslovnega imperija. Kadarkoli ga bova potrebovala, ga lahko pokličeva, je dejal.

Kaj želim povedati s to zgodbo? To, kako neznansko pomembno je, da je človek v življenju vselej pokončen in suveren, če je treba, celo malo aroganten, da se ne upogne, pa če mu stoji nasproti še ne vem kakšna avtoriteta. Spoštljiv vselej, upognjen nikoli!

To velja za vsakogar in povsod, za študenta na izpitu, za kandidata na razgovoru za delovno mesto, za delavca, ki mu šef krati pravice iz delovnega razmerja, za ženo, ki se sooča z nasilnim možem, za novinarja, ki vedno in povsod zvesto sledi svojemu poslanstvu, ki je v iskanju resnice, ne glede na pritiske, ki jih pri tem doživlja, za sodnika, ki opozarja na nedopustne pritiske v sodstvu, za javnega uslužbenca, ki se sooča z mobingom ali korupcijo, za zdravnika, ki opozarja na kriminalna početja v zdravstvu.

Ne delam pa si nobenih utvar, da je taka pokončna poza v življenju udobna. Nasprotno, precej neudobna je, pogosto tvegana in turbulentna. Včasih pomeni grožnjo osebnemu dohodku. Nepredvidljiva kot ruleta, lahko tudi kruta. A zato neskončno lepa.
Večina Slovencev žal ni pokončnih in suverenih. Vse življenje preživijo v navidezno varnih, a v resnici zatohlih škatlah, v katerih vladajo toksični, nepristni in zahrbtni odnosi. Tiho in mazohistično trpijo krivice, zatirajo svoj pravi jaz in nikoli zares ne tvegajo, tudi ko bi morali tvegati! Ne tvegajo niti grdega pogleda svojega šefa, sodelavca, odkritega, včasih neprijetnega pogovora s partnerjem, kaj šele večjih stvari, denimo izgube službe, stanovanja, življenja. Raje povešajo glavo. Živijo v utvari, da sta upogljivost in ponižnost manj nevarna od pokončnosti in suverenosti, a si zaradi tega nakopljejo številne bolezni in pogosto tudi ogrozijo ali celo izgubijo duševno zdravje. Žal, znanstveno dokazano.

Po drugi strani je razmišljanje in predvsem delovanje zunaj škatle – »out of the box« – edino osvobajajoče in edina zares prava pot k lepemu in srečnemu življenju, pri čemer seveda nimam v mislih neodgovornega, »neprizemljenega« ali celo delinkventnega življenja – daleč od tega.

Out of the box pomeni preprosto to, da si upaš živeti po svojih lastnih kriterijih in po svojih lastnih vrednotah, ne pa po kriterijih zatohle škatle. Da torej živiš na lastnem rajskem otoku. Nikakor pa tako življenje ne pomeni izolacije od zunanjega sveta. Out of the box ni nikakršen beg, nikakršen eskapizem, prej nasprotno. Je družbeno angažirano, inovativno življenje, a po lastnih pravilih.

Da človek lahko tako zaživi, pa mora sprejeti nekatere nujne ukrepe. Stalno prebirati vrhunske knjige. Stalno gledati vrhunske filme. Ves čas srkati vse to čudovito znanje. Stalno preizkušati uradne »resnice« in iskati nove poti. Iz svojega kroga izključiti vse tiste, ki so po lastni krivdi nepovratno obstali v škatlah in zavirajo njegov razvoj, pa naj se sliši še tako egoistično in kruto.
V novem desetletju vam, dragi Slovenci, želim predvsem veliko pokončnosti, neodvisnosti in pozitivne (pre)drznosti!
In seveda čim hitrejši pobeg iz škatel, ki vas dušijo.

Več iz rubrike