Matevž Rašković: Pacifiška krivulja v nasmehu Mone Lize

Veliki ljudje so veliki, ker imajo veliko mane. A njihova mana ni dana, temveč zaslužena z različnimi dobrimi deli. Tudi v poslu.
Fotografija: Pixabay
Odpri galerijo
Pixabay

To kolumno posvečam svoji »drugi mami« Danijeli Voljč, ki me je letos na moji poti nenehno opominjala, da ima vsak »svojo krivuljo«. Spodbujala me je, da naj večkrat pogledam skozi okno svoje pisarne v Wellingtonu in se prepustim 'modremu' Pacifiku, a naj nikoli ne pozabim na svoj »iwi«. Danijela, maurūru.

Da Vincijev portret Mone Lize, ki visi v pariškem Louvru, je najbolj enigmatična slika na svetu. Njen izraz na obrazu že pet stoletij »muči« umetnostne zgodovinarje in širšo javnost. Se Mona Liza nasmiha ali je namrščena? Je srečna ali žalostna? Kaj se ji plete po glavi? Znanstveniki z amsterdamske univerze so leta 2005 s posebnim računalniškim programom in nizom algoritmov prišli do sklepa, da je Mona Liza 83 odstotkov srečna, izraža pa tudi gnus (devet odstotkov), strah (šest odstotkov) in jezo (dva odstotka). Znanost naj bi po polovici tisočletja nazadnje prišla resnici do dna. Aleluja!

Stoletje in pol po začetku razsvetljenstva, ki še zdaj kroji način našega razmišljanja, politiko, filozofijo in odnos do znanosti na svetovnem »zahodu«, se je britanski naravoslovec Charles Darwin okoli leta 1870 v svoji študiji spraševal o čustvih ljudi in živali. Ali imamo ljudje in živali univerzalna čustva? Jih izražamo enako? Obstaja biologija čustev? Taka vprašanja so se mu porodila ob proučevanju živalskih vrst in evolucije na pacifiškem otočju Galapagos, kamor ga je 1835 pripeljala radovednost ob branju opisov odkritij velikega pacifiškega pustolovca Jamesa Cooka pol stoletja prej. Dokončen odgovor na Darwinovo vprašanje naj bi dve stoletji po pacifiških popotovanjih Jamesa Cooka okoli leta 1960 našel ameriški psiholog Paul Ekman. V nizu eksperimentov, v katerih je prebivalcem izoliranih plemen na Papui Novi Gvineji kazal slike različnih čustvenih izrazov na obrazih zahodnjakov, naj bi potrdil univerzalno biologijo naših čustev – od sreče, veselja, strahu, zaskrbljenosti do jeze in žalosti.

Ko je pol stoletja pozneje španski psiholog Carlos Crivelli leta 2011 ponovil Ekmanov eksperiment, prav tako na Papua Novi Gvineji, je prišel do nekoliko drugačnih ugotovitev. Crivelli je ugotovil, da velik del čustvenih izrazov vseeno ni »pankulturnih« oziroma univerzalnih med kulturami. Ali to pomeni, da Mona Liza prebivalcem Papue Nove Gvineje deluje bolj ali manj srečno kot Nizozemcem?

Mineva deset mesecev odkar sem se preselil na Novo Zelandijo. V trenutku, ko berete to kolumno in kujete novoletne zaobljube za bolj »srečno in uspešno« leto 2019, sem najverjetneje nekje nad Pacifikom. Sem na sredini že drugega letošnjega romanja dobesedno okoli sveta nazaj v Slovenijo, da preživim praznike z domačimi. V desetih mesecih na Novi Zelandiji sem z vsemi vzponi in padci sledil tipični krivulji izseljenca v tujino. Začudenje, veselje, smeh, strah, žalost, depresija, vsakdanjost, sreča in tudi ljubezen. Ves vrtiljak čustev me je spremljal »na rob sveta« na moji desetmesečni krivulji izseljenca. Ne delam si utvar, da je bila kaj posebno edinstvena, a bila je moja in zelo pacifiška.

Na Novi Zelandiji sem se srečal z različnimi kulturami in filozofijami z vseh strani Pacifika. Od avtohtonega prebivalstva Māorov, kultur prebivalcev Samoe, Cookovih otokov, otočja Vanuatu, Francoske Polinezije do prebivalcev edinega pacifiškega kraljestva Tonga. Navkljub raznolikosti polinezijskih, melanezijskih in mikronezijskih kultur, ki sestavljajo pestrost Južnega Pacifika, sem začel razmišljati o skupni kulturi, ali pa vsaj »miselnosti« otokov Južnega Pacifika. Kakšna bi bila Mona Liza otočanom? Vesela, žalostna, zdolgočasena, privilegira ali pa samo »bela«?

Nemogoče je strniti kulturno pestrost in raznovrstnost neštetih kultur otokov v tem delu sveta v eni sami kolumni, niti dovolj dobro opisati ene same, kot je kultura avtohtonega novozelandskega prebivalstva – Maorov. Pa vendar vseeno lahko izluščim nekaj ključnih univerzalnih konceptov, ki nas lahko naučijo veliko. Tako v vsakdanjem življenju kot tudi v poslu.

Prvi je skrb za okolje, ki ga pooseblja beseda kaitiakitanga. Pacifiški narodi so kot otoški narodi povsem odvisni od svojega okolja. Mogoče se prav zaradi tega dobro zavedajo, kako katastrofalne bodo posledice globalnega segrevanja. Ne samo zaradi naraščajoče morske gladine, ki lahko izbriše celotne atole in otočja, ampak tudi zaradi vremenskih ujm in vse uspešnejšega naravnega morskega ekosistema. Prav zaradi tega se je novozelandska vlada odločila na to opozoriti milijone turistov, ki vsako leto pridejo na Novo Zelandijo in predstavljajo najpomembnejšo panogo za državo. Po novem mora vsak izmed njih podpisati posebno tiaki zavezo o varovanju okolja za prihodnje generacije.

Drugi je mana in predstavlja posameznikov družbeni kapital in ugled v družbi, ki se povečuje z dobrim delom za kolektiv in okolje. Veliki ljudje so veliki, ker imajo veliko mane. A njihova mana ni dana, ampak zaslužena z različnimi dobrimi deli. Tudi v poslu mana določa posameznikov vodstveni položaj v podjetju ter odgovornosti za kolektiv, ki izhajajo iz tega položaja. Z njim sta povezana še dva pomembna koncepta – whakawhanaungatanga in aroha mai. Prvi se nanaša na pomen tkanja vezi in graditve odnosov, drugi pa na pomen recipročnosti, ki temelji na ideji soodvisnosti in odgovornosti do drugih ter okolja. Zadnji izhaja iz koncepta aroha, ki v poenostavljenem zahodnem prevodu pomeni ljubezen, a na različnih ravneh – med ljudmi, do okolja, do vesolja. Čustvena ljubezen, fizična ljubezen, spiritualna ljubezen. Ljubezen do preteklih generacij in ljubezen do prihodnjih generacij.

In potem sta tu še koncepta tapu in kotahitanga. Prvi se nanaša na »svetost«. Na svete dele naravnega okolja (na primer gore ali reke), kulturne dediščine (predmete), spiritualnost ter na svetost znanja in idej. Za Maore je znanje sveto. Ni nikogaršnja last, ključno pa je, da se ga uporabi za blagor ljudi in »vrne« nazaj v družbo. Drugi se nanaša na enotnost in pripadnost. Je tesno povezan s posameznikovo klanovsko (hapū) in plemensko (iwi) pripadnostjo ter virom identitete.

Čeprav 18.000 kilometrov stran, v varnem zavetju Jadranskega morja ali Mediterana, naj bo leto, ki prihaja ne preveč razburkano in varno z dobrim vetrom v jadrih. Naj naša dejanja z upoštevanjem »kaitiakitange« in »whakawhanaungatange« povečujejo »mano« ter ohranjajo »tapu«. Naj bo prihajajoče leto polno »arohe« in naj v vse bolj negotovih časih vedno najdemo zavetje v svojem »iwi«.

»Tau Hou Tau Hou. Kia pai te hauora me te hari mo koe me a rātau hoa aroha.«
(Srečno novo leto. Naj bo zdravo in srečno za vas in vaše ljubljene.)

***
Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.

Več iz rubrike