Managerji delajo stvari na pravi način, voditelji pa delajo prave stvari

Slovenski prostor polnijo razprave o previsoki obremenitvi plač, neustrezni progresivni dohodninski lestvici, neprimerljivih neto prihodkih zaposlenih s konkurenčnimi državami in begu možganov. Ljudstvo razsoja o tem, kakšno naj ima plačo manager ali podjetnik, a na drugi strani nekateri managerji in podjetniki privzdignejo obrvi, ko se poviša minimalna plača, ki – oprostite – mora vendarle zagotoviti za osem ur dela plačilo, ki človeka ne pahne pod prag revščine. Vse to so legitimne razprave, a pogosto preidejo meje omikane razprave in pokažejo stisko, omejenost in osiromašenost stanja duha. Razpihujejo še večje razlike med nami.

Koliko naš prostor razprave v primerjavi z omenjenimi temami polnijo teme vodenja oziroma voditeljstva? Malo. Ko me je urednik popoldanskih poročil nacionalne televizije novembra lani na dan MQ konference, ki se posveča izključno voditeljstvu, povabil, da bi v poročilih povedala, kaj je pokazala naša raziskava o sodobnem voditeljstvu, sem najprej pomislila, da je to trik. Da želijo slišati le stališča na temo davkov in minimalne plače.

Ko sem prišla v studio in sva se pripravljala na tri minute pogovora, ki minejo tiktak in v katerih navadno uspeš povedati petino bistva sporočila, mi je voditelj oddaje povedal približno tako: »Ves čas se pogovarjamo samo o davkih in plačah, jaz pa mislim, da bi bilo dobro slišati, kakšen je dober direktor in da je pomembno še kaj drugega.« S čimer se ne morem bolj strinjati. A bolj kot to, da je vendarle za nekoga, ki oblikuje teme našega prostora, vodenje pomembna tema, me je presenetila izjava, da je na uredniškem kolegiju težko utemeljil predlog teme za prispevek. Zakaj bi vendar bilo pomembno govoriti o vodenju in voditeljstvu?

Situacija dobro povzema stanje duha. Slednji je tudi odraz dogajanja vseh teh let samostojne Slovenije, let tranzicije, pričakovanj, vzponov in tudi grenkih padcev. A le spremembe v dohodninskih lestvicah in manjše korekcije plač, pa čeprav so nujne in dobrodošle, še ne bodo zadržale prav veliko ljudi, ki odhajajo v boljši jutri drugam. Pokojninska reforma, učinkovitost države in vladavina prava ter razplet klobčiča težav v zdravstvu tudi ne bodo vsega rešili, čeprav je vse to nujno.

Stanje duha se odraža v razpravah v javnem prostoru, ki kažejo, kaj menimo, da je pomembno, in kaj nas pesti v gospodarstvu in družbi. A v teh razpravah, ko govorimo o preboju, uspehu in prihodnosti, preredko postavljamo v ospredje vprašanja, kako vodimo podjetja? Ali so managerji, ki so v zadnjih letih dobro opravili vlogo in gospodarstvo pripeljali nazaj v dobro kondicijo, tudi voditelji? So managerji sploh voditelji in voditelji managerji? In zakaj je to pomembno? V zadnjih treh tednih sem o tem vprašala skoraj vsakega strokovnjaka, managerja ali podjetnika, ki mi je prekrižal pot, a nisem dobila enoznačnega odgovora. Za nekatere je isto, za nekatere popolnoma različno; oboje je lahko v eni osebi oziroma ne more biti v eni osebi.

Znamo torej voditi podjetja in državo tako, da bomo prišli do tega magičnega cilja 60.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega in 2.000 bruto povprečne plače do leta 2025, in kaj ima pri tem voditeljstvo?

Eden od razlogov za to, da je voditeljstvo v javnem in nejavnem diskurzu gospodarskega prostora še vedno prepogosto »neka druga« tema, je tudi v zgodovini, saj so teorije managementa in voditeljstva oboje sistematično ločevale. Hkrati pa je v diskurzu o voditeljstvu v podjetjih pogosto odsotna njegova bistvena dimenzija – da mora tudi voditeljstvo prinašati rezultate. S tem ga od upravljanja oziroma managementa zavedno ali nezavedno sami še bolj ločujemo.

Sodelovalnost, vključevalnost, etičnost, integriteta, spoštljivost in ponižnost – če naštejem samo nekaj lastnosti, ki spremljajo dobrega voditelja, so le pentlja okoli prazne darilne škatle, če podjetje ali organizacija ob tem ne prinaša konkretnih rezultatov, če ni zadostnega dobička za vlaganje in razvoj, če se ne razvija v inovacijsko družbo, ne raste skupaj z okoljem, v katerem deluje, in če z organizacijo ne rastejo ljudje, ki ji posvetijo vsaj tretjino svojega delovno aktivnega življenja.

To me je spomnilo na zanimive ugotovitve, ki jih je leta 2016 povzemal Harvard Business Review. Avtor in raziskovalec John O’Leary, svojčas tudi eden od urednikov na Harvard Kennedy School, je predstavil rezultate poglobljenih intervjujev z uspešnimi in vidnimi posamezniki na najvišjih položajih v različnih sferah družbe, o razlikah med managerji in voditelji. Tudi o tem, ali eno obstaja brez drugega ali ne. Še danes, kot pravi, namreč radi začrtamo meje med managementom in voditeljstvom. Managerji delajo stvari na pravi način, medtem ko voditelji delajo prave stvari (ang. »managers do things right; leaders do the right thing«). Management je menda administracija, voditeljstvo pa inovacija. Oziroma management je nekaj, kar moramo narediti, voditeljstvo pa nekaj, kar hočemo narediti.

Pogovori oziroma intervjuji so razkrili drugačno razumevanje obeh veščin z vidika dejanske, performativne razlike. Razlike dojamemo v sami osredotočenosti znotraj temeljnih elementov, ki so skupni tako voditeljstvu kot upravljanju oziroma managementu. Intervjuvanci so na primer pogosto omenjali značaj in vedenje voditelja, ki stremita k temu, da imata pozitivne učinke na sledilce. Management na drugi strani povezujejo z vedenjem, ki zasleduje doseganje poslovnih ciljev in učinkovitost dela. Vedenje managerja je torej bolj osredotočeno na njega samega – da pridobi zaupanje, je zanesljiv, optimističen, viden, zna pohvaliti in nagrajevati. Voditeljsko obnašanje se osredotoča na zaposlene; kako jim zaupati, skrbeti za njihovo zavzetost, jih motivirati in opogumljati. Pri delegiranju se je razlika izkazala za še večjo: managerji delegirajo za namene povečevanja učinkovitosti, voditelji z namenom, da se opolnomoči zaposlene.

Intervjuji so skratka pokazali, da smo v teoriji prepričani, da je osredotočenost managerjev drugačna od voditeljev. A so tudi pokazali, da so te razlike zabrisane skozi dnevne aktivnosti taistih ljudi. Večina je zelo podobnih ali celo enakih – delegirati, učiti, motivirati itn. Voditeljstvo in management torej nista tako zelo različni zadevi v praksi, glavna razlika je v osredotočenosti – bolj na človeka ali bolj na rezultate. Oziroma kot pravi neprecenljiva avtoriteta na področju voditeljstva in sprememb John P. Kotter, tudi harvardski profesor, v svoji knjigi John P. Kotter on What Leaders Really Do: »Voditeljstvo in management sta dva sistema, ki imata svoje razlikovalne in komplementarne značilnosti. Oba pa sta potrebna za uspeh v vse bolj kompleksnem in nestanovitnem poslovnem okolju.«

Da zaključim: vodenje je težek in odgovoren poklic ne glede na to, ali delaš v gospodarstvu ali drugje. Dimenzije odnosov, spoštovanja, odgovornosti vseh, omike in človeškega kapitala so še vedno prepogosto drugorazredne teme, a so ravno te dimenzije tiste, ki dolgoročno postavijo vprašanje odstotka davka in višine plač na drugo mesto. Organizacije rastejo in se razvijajo toliko, kolikor se razvija njihov človeški kapital, ki je v ekonomiji znanja neprecenljiv. Za to pa potrebujemo poleg managerskih tudi dobre voditeljske veščine.