Mali očitki malih duš

To je vsekakor dobrodošlo in osvežujoče, upoštevajoč dejstvo, da smo Slovenci siti različnih oportunistov, politikantov in lopovov, ki so vedrili in še vedrijo na visokih političnih in funkcionarskih položajih.
A vendarle – to, kar se zdaj dogaja, nima veliko skupnega z duhovno prenovo ali/in moralnim čiščenjem v političnih krogih, saj čedalje bolj spominja na zlonamerno podtikanje polen, drobnjakarstvo in lov na čarovnice. Če vzamem pod drobnogled le primer nekdanjega ministra za okolje Lebna, enega izmed najbolj sposobnih, pogumnih in učinkovitih ministrov zadnjih let, je očitno, da je njegovi zamenjavi botrovala tudi neka igrica iz ozadja, ki ji je premier Šarec žal nasedel.

Nalijmo si čistega vina! Čeprav morda nekdanji minister ni bil angelček, kar zadeva njegovo vlogo pri zloglasni maketi, pa moti dejstvo, da so tako politika kot številni mediji nad njim vršili tako hud pritisk, da je bil dobesedno prisiljen odstopiti. In to – pozor – navkljub dejstvu, da je bil zgolj osumljen storitve kaznivega dejanja, še zdaleč pa mu krivda zanj ni bila pravnomočno dokazana. In navkljub dejstvu, da so imeli vsi, ki so mu bili blizu, tako rekoč enotno mnenje, da je odličen minister. Stari politični trik po načelu »najprej diskreditacija, potem (politična) likvidacija« se je žal tudi v tem primeru izkazal za zelo učinkovitega.



Dvomim pa, da se bo to hudobno politično sredstvo na dolgi rok obdržalo. Morda bo še naprej učinkovito v nekaterih zgodbah, kjer so v ozadju akterji z velikimi političnimi in kapitalski vložki, a tudi v takih primerih tisti, ki spletkarijo iz ozadja, igrajo zelo tvegano igro, v kateri se lahko iz vrhunskih intrigantov že jutri spremenijo v preganjane čarovnice.

Pa še nekaj bi rad poudaril – vse »ovčke«, ki tako rade pridigajo z namišljenega piedestala brezmadežnosti in drugim tako rade podtikajo različne grehe, je treba spomniti na staro modrost, ki pravi, da ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Ta namreč v praksi velja mnogo bolj, kot si marsikdo upa priznati.

Popolnoma brezmadežne duše namreč ne obstajajo in prav vsakemu bi lahko kaj očitali, saj smo vsi krvavi pod kožo. Vsi tisti, ki redno izvajajo dejavnosti spletkarjenja, podtikanja, ovajanja, zlobnega šepetanja, lobiranja, obsojanja in kar je še teh nizkotnih udejstvovanj, igrajo nevaren in nespameten poker. Izzivajo, da tudi sami postanejo žrtev tega spletkarjenja.

To pa vodi v vojno vseh proti vsem, v neskončno, brezplodno in neumno pretakanje negativnih energij. Če se torej nočemo pobiti med seboj, se bomo morali čim prej dogovoriti o nekaterih pravilih igre.

Najprej se bomo morali nehati iti čistune.



Pretehtati bomo morali, ali na izpostavljene politične položaje raje imenovati na videz brezmadežne nesposobneže, politične aparatčike, ki ne morejo pokazati nič izstopajočega in od katerih tudi nimamo nobenih posebnih pričakovanj, ali pa na take položaje imenovati nadpovprečno sposobne posameznike, ki so se nekoč, morda zaradi površnosti, podpisali pod sporno oddajo nekega javnega naročila, ki so »napihali« na službeni novoletni zabavi ali za katere so tabloidi odkrili, da so imeli ljubezensko afero, čeprav so po drugi strani naredili veliko dobrega za čisto okolje, boljši standard ljudi, ranljive posameznike in podobno.
Potem bomo morali poseči še v pravni sistem.

V mislih imam predvsem neznosno lahkost obrekovanja, tožarjenja in vlaganja različnih (kazenskih in drugačnih) ovadb. V Sloveniji lahko zlonamerno kazensko ovaja že vsak tepec, ki ima pet minut časa, pa ga za to ne doleti nobena resna (denimo ustrezno visoka) denarna sankcija. Prizadeti posameznik se sicer lahko brani z odškodninskim zahtevkom ali s sprožitvijo kazenskega postopka zaradi krive ovadbe, vendar pa vse to traja predolgo, medtem ko je škoda že narejena.



Marsikaj bi naredili že s tem, da bi tistemu, ki bi mu dokazali denimo obrekovanje, naložili plačilo izjemno visoke denarne kazni, ne v višini 1000 ali 2000 evrov, kot je to praksa zdaj, ampak vsaj desetkrat višje. Enako bi morali biti kaznovani vsi zlonamerni ovajalci. Ne bodimo vendar take mevže. Prepričan sem, da bi obrekovalec v bodoče trikrat premislil, preden bi se spet namenil nekomu umazati ime. Po drugi strani bi morali vsem predstavnikom uradnih organov, ki nepripravljeni vlagajo kazenske ovadbe, ki v kasnejši fazi ne vzdržijo resnega strokovnega preizkusa, izreči resne delovnopravne sankcije – morali bi jim opazno znižati plačo, jih suspendirati, jih razporediti na manj zahtevna delovna mesta in podobno. Naj se ve, da je nestrokovno opravljanje represivnega dela resna kršitev, saj neposredno vpliva na človekove pravice posameznika.

Je pa vse to drobnjakarstvo, dlakocepstvo, iskanje še tako majhnih napak pri drugem človeku znak majhnosti duše in omejenega intelekta. In za nas dobronamerne ljudi težko razumljivo početje. Kot je dejal veliki francoski književnik Racine: »Plemenito srce pri drugih ne more slutiti drobnjakarstva in zlobe, ki jo samo nikoli ne čuti.«

Ob vseh izzivih, ki jih prinaša vsakodnevno življenje – eksistenčnih, družinskih, okoljevarstvenih, zdravstvenih, duhovnih, humanitarnih in ostalih, ki od posameznika terjajo poln mentalni in čustveni angažma, je težko razumeti, da okrog nas krožijo te male duše, mentalni paraziti, ki vsak dan izvajajo ta minorna zlobna ravnanja. Verjetno se niti ne zavedajo, kako bedna življenja živijo.

Zato, drage sodržavljanke in sodržavljani – drznite si biti večji po duhu! V življenju se vam bodo tako odprli povsem novi horizonti.