Mačke in miši

Ameriški predsednik Herbert Clark Hoover je bil prvi ameriški politik, ki je odkrito podpiral korporativno logiko ustvarjanja potrošniške želje. S celo gardo psihologov je svoje državljane spreminjal v potrošnike. Pri tem mu je sredi 30. let prejšnjega stoletja pomagal bankir Paul Mazur, ki je menil, da je treba ljudi vzgajati, da bi si želeli novih stvari. Toda kako? Mazurov odgovor je bil jasen: ključ je v želji, ki jo je kot večno nenasitno in vedno nezadovoljeno treba nenehno hraniti z najboljšo hrano. Rednimi nakupi. Preprosto! In rodi se potrošniška družba.

»Potrošnik je res neumen,« je dejal prečastiti Bill Talen. »Potrošnik je marioneta velikih korporacij, ki nam sledijo na vsakem koraku. Gredo celo za otroki v bolnišnice in jim na plenice naslikajo Disneyjeve junake. V trgovinskih centrih je hudič, ki ga je treba izgnati,« je pred leti fanatično kričal na festivalu Mladi levi ameriški aktivist in umetnik, ki s pridigo ljudi svari pred zlomom sveta zaradi velikih trgovinskih korporacij. Prvi mož The church of stop shopping Choir živi v nakupovalni meki, v New Yorku. Svoje življenje je posvetil izganjanju hudiča iz velikih trgovinskih centrov in uglednih ustanov z molitvijo. Je nekdo res uslišal njegove molitve ali se je preprosto zgodila kriza in streznitev po pretiranem nakupovalnem nakupovanju pred njo? Mislim, da ne eno in ne drugo. Potrošniki so pač postali zreli in ne dovolijo več, da bi jih v celofan zavite visoke trgovske marže peljale žejne (beri: opeharjene) čez vodo. V Svetu kapitala pišemo, da so potrošniki postali obsedeni s popusti. In to da slutiti, da potrošniške družbe še zdaleč ni konec. Po mojem mnenju smo po letih krize priča njenemu preporodu – novemu začetku, v katerem se je začela med prodajalci in kupci nova igra miši in mačke, z drugačnimi in bolj premetenimi pravili igre.

Petra Kovič, urednica poslovnega časnika Svet kapitala