Ljudje kot marionete ere 5.0

»Kapital vzbuja mešane občutke. Diši in smrdi. Po nastopu velike recesije je 'kapital' postal psovka, saj smo koncept homo economicus razširili na vsa področja in ostali brez nevidne roke. Da se takšno pojmovanje kapitala spremeni, so nujne družbene spremembe. Moj osebni cilj je, da s Svetom kapitala ustvarimo zgodbe, ki bodo naredile svet okoli nas ne le znosnejši, temveč tako prijazen, da bo tudi kapital prijaznejši. Do vseh.«
Fotografija: Pexels
Odpri galerijo
Pexels

Tako sem zapisala v prvi tedenski izdaji Sveta kapitala. Od takrat je minilo le dobro leto, a zdi se, da se prebujamo v povsem novo realnost, v kateri nedavna bazična ekonomska vprašanja, kot so koncentracija kapitala, zmanjševanje brezposelnosti, urejanje proračunov, vprašanja privatizacije, avtoritativno ali permisivno vodenje podjetij, zaprte ali oceanske pisarne in podobno, neizprosno izpodrivajo za marsikoga težko razumljive vsebine, ki so še nedavno mejile na znanstveno fantastiko.

Še najbolje bo preživel tisti, ki se bo ... igral!

V naši novi realnosti postajamo ljudje marionete v rokah velikih tehnoloških sistemov, v katerih našo primernost za delo presojajo kar kadrovski boti, v katerih je umetna inteligenca tista, ki izbira človeške sodelavce po svojem »algoritemskem okusu«, in ne obratno, kjer imajo hekerji moč, da se kar iz domačega naslanjača z le nekaj kliki igrajo velikega boga in vdirajo v najobčutljivejša poslovna tkiva, in v katerih tehnologija veriženja blokov postaja naš pravi odrešitelj, ki mu bo uspelo, kar človeški civilizaciji ni še nikdar – da bo v tehnološkem in teoretičnem smislu zmogla narediti konec davčnim, finančnim in drugim prevaram ter omogočila enakomernejšo porazdelitev premoženja po vsem planetu.

To je le nekaj izzivov, pri čemer izzivi sami po sebi niso novost; so samo normalno stanje že od velikega poka dalje. Je pa vsekakor novost ta, da se je človek (po lastni krivdi) v novi eri prisiljen seliti v nekakšne računalniške igrice, kjer bo verjetno res še najbolje preživel tisti, ki se bo ... igral! Eden se je kljub svarilom legendarnega investitorja Jima Rogersa o prihajajočem največjem zlomu trgov v zgodovini igrati že začel. To je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Richard Thaler, ki je prostodušno priznal, da bo nagrado v vrednosti skoraj 950.000 evrov poskušal kar se da ne(!)racionalno porabiti. Vas je presenetil? Morda pa ima gospod Thaler prav. Navsezadnje je neracionalnost edina stvar, ki nam je preostala v tem precej norem svetu. Igrajte se in uživajte ob branju ...

 

Petra Kovič, odgovorna urednica Sveta kapitala

Več iz rubrike