»Ljubitelji« športa

Prepričan sem, da dekanja s takšnim nagovorom ni hotela delati kakršnihkoli poudarkov, temveč je navzoče nagovorila tako, kakor čuti. Na podlagi splošne klime v državi.

Šport kot gospodarska dejavnost, in ne kot fizična aktivnost, je torej percipiran kot ljubiteljska dejavnost. Te pa ni treba posebej regulirati in se z njo ukvarjati. Glavno, da je.

Ne glede na dejstvo, da je športna industrija ena izmed najhitreje rastočih industrij na svetu z letno vrednostjo približno 700 milijard dolarjev ter približno rastjo 5,6 odstotka (več kakor rast BDP marsikatere države) in ki v marsičem vpliva na politične odločitve velikih držav, je pri nas še zmeraj dojeta kot panoga, namenjena zdravemu načinu življenja in fotografiranju ob uspehih naših športnikov.

Od kod torej izvira takšna predstava o športni industriji? Glavni razlog je v športni industriji sami.

Nepoznavanje prava

Lansko leto je državni zbor sprejel nov zakon o športu. Med pobudniki za sprejetje zakona oziroma dela novih zakonskih določil je bila tudi varuhinja človekovih pravic. Svoj poziv za sprejetje novih zakonskih določb (predvsem glede prestopov mladih športnikov) je utemeljevala z dejstvom, da je zdaj to področje izvzeto iz pravnega reda Slovenije in ga je zato treba pravno regulirati.

To seveda ne drži. Šport je predmet presoje prava EU že vse od prve sodbe sodišča s področja športa iz leta 1974 (primer Walrave & Koch), v katerem je sodišče EU jasno povedalo, da je šport podvržen pravu EU, če gre za gospodarsko aktivnost. In tako je tudi danes. Pravo se ne spušča v pravila, ki so izključno športne narave (npr. izbira reprezentanc, pravila igre, ipd.).

Da takšne institucije, kot je varuh človekovih pravic, ne poznajo (športnega) prava, pomeni, da se v morebitnih zadevah s področja športa, ki jih obravnava, ne iščejo rešitve na pravem mestu.

Pred leti je nagrado za najboljši »športni« oglas prejel oglas, v katerem je sponzoriranec svoje športnike uporabil v avtomobilu konkurenta svojega sponzorja. Skratka, sponzor, ki je financiral ta športni subjekt, je na televiziji gledal oglas, kako se »njegovi« športniki vozijo v vozilu konkurenčne blagovne znamke.

Če bi se kaj takšnega zgodilo v tujini, bi bila sponzorska pogodba takoj prekinjena, poleg tega pa vložena še odškodninska tožba. Pri nas pa je takšen oglas dobil nagrado za najboljši oglas.

Prestopi mladoletnih športnikov

Kako naj profesionalizem razumejo starši, od katerih se pričakuje, da bodo plačali odškodnino za prestop svojega 12-letnega sina oziroma hčerke iz enega kluba v drugega. Da bo situacija še bolj bizarna, gre za primer, ko se je celotna družina preselila, in otrokom pač ni preostalo drugega, kot da svoje športno udejstvovanje nadaljujejo v klubu, kjer na novo živijo. Klub sicer (ponavadi) zahteva plačilo od novega kluba, ki pa seveda ni pripravljen plačevati odškodnin za tako mlade igralce, kar pomeni, da morajo odškodnino plačati starši. Čeprav so redno plačevali vadnino v bivšem klubu in je ta celo prejemal javna sredstva za delo z mladimi.

Na nedavnem posvetu glede problematike prestopanja mladoletnih športnikov je predstavnik nekega kluba rekel, da če ne bo več možno računati na tovrstne odškodnine, lahko pozabimo na klubski šport. Če je slovenski klubski šport odvisen od plačil odškodnin ali pa nadomestil za vzgojo mladoletnih športnikov, je verjetno bolje, da ne obstaja.

Klubi

Ljubiteljsko pa svoje delovanje razume tudi eden izmed slovenskih klubov v kolektivnih športih, ki nastopa na najvišji evropski ravni. Potem ko je že po dveh mesecih prenehal plačevati svoje obveznosti do enega izmed nosilcev igre v klubu in tudi ignoriral vse pozive k plačilu, je na sodišču zatrjeval, da ni dolžan izpolniti svojih obveznosti, saj da ni prišlo do popularizacije športa v klubskem okolju in klubu v tem času ni uspelo vzgojiti nobenega perspektivnega mladega igralca. Argumentacija, ki ni vredna naziva klub v veteranski vaški ligi, kaj šele kluba, ki se ima za predstavnika Slovenije v Evropi.

V isti kontekst lahko postavimo tudi izjavo predsednika enega izmed večjih košarkarskih klubov v Sloveniji, ki je izjavil, da so športniki lahko zadovoljni, da svoj denar sploh dobijo, in da ne morejo pričakovati, da bodo plačila redna. Da je to povsem normalno in sprejemljivo. Verjetno je to sprejemljivo samo zanj, ki dobiva redno plačilo. Težko pa je sprejemljivo za nekoga, ki mu mesečni dohodek (in vsi socialni prispevki) zamujajo za mesec ali dva.

Težko je potemtakem zagovarjati stališče, da slovenski šport ni eno samo veliko »ljubiteljstvo«. Z njim se torej ukvarja tisti, ki je v šport zaljubljen in je tako marsikaj pripravljen potrpeti. Uspel bo le, če se bo prebil do tujine.

Seveda je to stališče, s katerim se ni mogoče strinjati. Vedno več je športnih organizacij pri nas, ki se svojega posla lotevajo profesionalno in odgovorno. Kar se navsezadnje odraža tako na igrišču kakor v njihovih bilancah. Vedno več je torej takih, ki se s športom ne ukvarjajo ljubiteljsko, temveč se zavedajo svoje odgovornosti. Ta odgovornost se mora preliti v vse pore družbenega udejstvovanja.

K temu močno pripomorejo pozitivne prakse, ki jih naši športniki v tujih klubih prinašajo domov. K ozaveščanju pripomore tudi vpliv tujih poslovnih praks, ki k nam prihaja skozi organizacijo velikih športnih dogodkov, kakor tudi vedno večje število Slovencev, ki zasedajo položaje v mednarodnem okolju športnega posla. Izpostaviti pa je treba tudi čedalje večje število mladih, ki se izobražujejo s področja športnega prava in športnega marketinga, kar vse napoveduje boljšo prihodnost športni industriji tudi v Sloveniji.

Mogoče pa se kmalu ne bomo več pogovarjali le o hobijih.

Avtor je odvetnik 
v Odvetniški pisarni Bolcar.