Ljubica Knežević Cvelbar: Temne plati hipermobilnosti

Turizem je panoga, ki izjemno hitro raste. Stopnje rasti turizma so značilno višje kot stopnje rasti svetovnega gospodarstva. Pri tem je z dobrim delom za to rast odgovoren segment posameznikov, ki je hipermobilen. Relativno majhen delež populacije je odgovoren za velik del turističnih potovanj. To so hipermobilni posamezniki. Na Švedskem je na primer samo tri odstotke prebivalcev odgovornih za približno četrtino vseh mednarodnih potovanj, v Franciji pa pet odstotkov prebivalcev za polovico vseh mednarodnih potovanj. Torej podobno kot na drugih področjih gospodarstva se tudi v turizmu dogaja koncentracija. Lahko bi rekli, da je to tudi rezultat neoliberalizma. To je rezultat nenehne stimulacije porabe, ki je eden od gonilcev trenutnega kapitalističnega sistema. Vendar ima le majhen delež prebivalstva dovolj razpoložljivih sredstev za pogosta potovanja.

Hipermobilnost je pojav, ki ga spodbuja večja stopnja individualizacije in globalizacije v družbi. Hipermobilni so sprejeti kot svetovljani. Državljani vsega sveta. Obiskali so veliko krajev, so bolj razgledani in izobraženi. Hipermobilni posamezniki predstavljajo družbeni glamur, ki ima pozitivno konotacijo v današnji družbi. Potovanja tem posameznikom omogočajo, da so del globalnih mrež in tako krepijo svoj družbeni kapital. Glamurizacija hipermobilnih je del družbenega procesa, v katerem so postala potovanja idealizirana in zaželena, predvsem ker so povezana z idealizacijo hedonističnih doživetij.

Hipermobilnost pogosto vzbudi občutek osamljenosti. Lahko pa tudi ogrozi odnose s prijatelji in družino ter značilno vpliva na odnose s partnerjem.

K hipermobilnosti poleg družbenega glamurja doprinaša tudi razvoj tehnologije in dostopnost informacij. Na družbenih omrežjih so objave s potovanj del vsakdanjika posameznikov, ki seveda spodbujajo porabo. Poleg tega je prisoten trend obiska destinacij, ki so ogrožene ali avtentične. Primer tega sta Kuba ali Peru. Kubo je treba obiskati, dokler ne izgine dediščina Castrove vladavine. Peru pa je treba obiskati, preden Machu Picchuja popolnoma ne degradiramo. Hipermobilnost stimulira tekmovalnost, ki jo deloma spodbuja tudi želja po družbenem glamurju in hkrati želja po navduševanju poslušalcev.

Malokdaj pa pišemo o temnih plateh hipermobilnosti. Zelo redko se zavedamo fizičnih, družbenih in psiholoških vplivov hipermobilnosti na posameznika. Vendar pa ima družbeni glamur tudi svoje stroške.

Prvi »strošek« je spremenjen notranji biološki ritem zaradi pogoste menjave časovnih območij (angl. jet-leg). Gre za motnje telesnega ravnovesja, ki vplivajo na spalne in prebavne procese posameznika, negativno pa vplivajo tudi na imunski sistem, kar ima lahko dolgoročne posledice na zdravje. Pogosta odsotnost vpliva tudi na življenjski ritem predvsem v prehrani, spanju in telesnih aktivnostih. Pri hipermobilnih se poveča tudi možnost tromboze, vnetij oči, dehidracije kože in bolezni dihal. Zaradi čezmernega letenja obstajajo tudi možnosti povečanega obsevanja. Hipermobilnost torej lahko vpliva na dolgoročno fizično zdravje posameznikov.

Prepogosta menjava krajev bivanja vpliva tudi na pojav geografske in kulturne dislokacije. Primer tega je pojav, ko se zbudiš v hotelski sobi in trenutno ne veš točno, kje si. Poleg tega se zaradi pogoste odsotnosti lahko pojavi anksioznost, povezana s stresom usklajevanja obveznosti doma, v službi in na potovanju.

Hipermobilnost pogosto vzbudi občutek osamljenosti. Tudi če potovanja odpirajo nove perspektive in prijateljstva, so ti odnosi kratkotrajni in vljudnostni, zato se pojavlja občutek osamljenosti. Vzbuja se občutek, da si državljan sveta, ampak v resnici nisi nikjer doma in si sam.

Hipermobilnost lahko tudi ogrozi odnose s prijatelji in družino ter značilno vpliva na odnose s partnerjem. Zadnje raziskave kažejo, da se med hipermobilnimi povečuje delež ločenih. Prepogosta odsotnost poveča možnost za razdor, saj hipermobilni niso navzoči na večini pomembnih družinskih dogodkov. S časom to vpliva na oddaljevanje od prijateljev in družine.

Vsa potovanja in številne kulturne ter družbene spremembe lahko vplivajo tudi na izgubo lastne identitete. Postanemo državljani sveta, a hkrati zaradi globalizacije izgubimo lastno identiteto.

Reuters

To so stvari, ki jih glamur potovanj zakrije. O tem se ne pogovarjamo pogosto niti s posamezniki niti v družbeni sferi. Večina hipermobilnih so posamezniki, ki potujejo iz službenih razlogov. Zato se je treba večkrat vprašati, ali so ta potovanja res nujno potrebna oziroma kako jih lahko zmanjšamo in s tem morda pripomoremo k boljši kakovosti življenja.

Hipermobilnost bo v prihodnosti težko preprečiti. Pogosto pozabljamo, da so glamurozna potovanja nujno povezana z visokimi stroški. Vprašati se moramo, ali so ta potovanja nujno potrebna za našo kariero, simbiozo poklicnega in privatnega življenja ter odgovoren družbeno-socialni razvoj. Odgovor na to mora poznati vsak posameznik sam pri sebi. Lahko se tudi večkrat odkrito pogovorimo o negativnih plateh hipermobilnosti in ne pustimo, da nas ves ta glamur takoj zaslepi.

* Avtorica je izredna profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Deluje kot članica uredniškega odbora v osmih vrhunskih mednarodnih revijah s področja turizma in je predavateljica na številnih univerzah po svetu. Za svoje delo je prejela več domačih in mednarodnih nagrad.