Ljubezen do denarja ...in verodostojnost sodnoizvedenskega dela

Hmm, poleti sem nekje na morju srečal mladeniča, ki je imel na majici napis: »On the 8th day god created the land surveyor and the devil stood at attention.« (Osmi dan je bog ustvaril cenilca zemljišč, kar je vzbudilo pozornost hudiča.)
Fotografija: osebni arhiv
Odpri galerijo
osebni arhiv

Ta je že vedel, zakaj ... Napis se mi je najprej zazdel rahlo aboten, češ, a zdaj so pa že sodni cenilci, ti nič hudega sluteči, bogaboječi strokovnjaki, postali zvezdniki T-shirt marketinga ...

Potem pa sem se vendarle spomnil, da mnogi le niso taki angelčki. V preteklosti se je namreč pri meni oglasilo kar nekaj ogorčenih strank, ki so se pritoževale nad neprofesionalnostjo in nemoralnostjo njihovega dela. Večinoma so bili to izigrani dolžniki v izvršilnih postopkih, ki so postali žrtve naveze med upniki (med njimi so bili celo bankirji!) in sodnimi cenilci v teh postopkih.

Izvršbe na nepremičnine (javne dražbe) se namreč v teh postopkih začnejo na podlagi cenitve nepremičnin, ki jih opravijo sodni cenilci – njihove ocene pa so (pogosto edina) merodajna informacija za sodišča, na podlagi katere se v izvršilnem postopku prodaja konkretna nepremičnina.

Problem je, da je praksa pokazala, da so bile številne takšne cenitve sumljive. Vrednost nepremičnine je bila namreč pogosto ocenjena nerealno, pod ugotovljeno tržno vrednostjo. Izkazalo se je celo, da so bile ocene sodnih cenilcev ne le neprofesionalne, ampak tudi namerno izkrivljene, da bi se ustvarile ugodnejše razmere za konkretnega kupca nepremičnine na javni dražbi. Klasična zloraba sodnoizvedenskega dela torej, ki je marsikdaj dišala celo po goljufiji.

Na te (žalostne) zgodbe, ki so marsikaterega dolžnika stale celo osnovno eksistenco, sem se znova spomnil ob nekaterih medijskih zapisih, ki so nakazovali, da naj bi eden izmed sodnih cenilcev umetniških slik skrajno neverodostojno, kaj neverodostojno, škandalozno, ocenil nekatera umetniška dela, s katerimi so bili zavarovani (visoki) krediti nekaterih premožnih strank, ki kasneje nikoli niso bili odplačani. Banke so zaradi tega seveda utrpele veliko škodo in zoper domnevne krivce sprožile niz odškodninskih in kazenskih postopkov.

Tudi sodni izvedenci niso imuni za mamljive denarne ponudbe. Za te poskrbijo različni »evroholiki«, ki ves čas krožijo od ene dejavnosti do druge in svoje pohlepne nosove vtikajo povsod tja, kjer zavohajo evrske bankovce. Ker sodni izvedenci »verodostojno« ocenjujejo vrednost različnih predmetov, so za njih seveda še posebej zanimivi.

Kolegi, ki delujejo v izvedenskih krogih, mi pripovedujejo o pogostih paktih s hudičem, ki nastajajo na tem področju. Sporni posli sicer nastajajo sila preprosto: sodni cenilec naročniku naredi ugodno cenitev, ta zaradi tega pridobi premoženjsko korist in mu kasneje za to »profesionalno uslugo« izplača denarno nagrado. Preprosto kot žemljica. Problem pa je, da je take nezakonite in pogosto kriminalne prakse precej težko dokazati.

Plevel v obliki pokvarjenih sodnih cenilcev bi lahko odstranili že na ministrstvu za pravosodje, saj imajo za to vsa zakonska pooblastila.

Zato pa bi se dalo veliko več narediti pri samem selekcioniranju, in sicer tako v postopkih imenovanja sodnih cenilcev kot tudi njihove razrešitve. Plevel v obliki pokvarjenih sodnih cenilcev bi lahko odstranili že na ministrstvu za pravosodje, saj imajo za to vsa zakonska pooblastila.

V skladu s pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je izvedenec oziroma cenilec dolžan pri svojem delu upoštevati določila zakonov in svoje delo opraviti redno, vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke ter svoj izvid in mnenje oziroma cenitev podati v roku, ki ga določi sodišče oziroma drug organ, ki ga je imenoval za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve.

Sodni izvedenci so se poleg tega dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Pravosodni minister lahko določi, da morajo sodni izvedenci s posameznih strokovnih področij v določenem roku opraviti posebne preizkuse znanja. Če se izvedenec ne prijavi k preizkusu ali tega ne opravi, se ga razreši.

V skladu z zakonom o sodiščih pa je lahko za sodnega izvedenca imenovana le oseba, ki je osebno primerna za opravljanje tega dela in ki ni bila pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi katerega bi bila moralno neprimerna za opravljanje izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu opravljanju njenega dela ali ugledu sodišča.

Zakon jasno določa, da ni osebnostno primeren za delo izvedenca tisti, ki se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno.

Minister za pravosodje lahko razreši sodnega izvedenca, če ta ni več osebnostno primeren za opravljanje tega dela kot tudi, če svojih dolžnosti ni opravil redno, če jih ne opravlja vestno, če dvakrat neupravičeno zavrne zahtevo sodišča, da poda izvid, mnenje, cenitev, tolmačenje oziroma prevod, pa tudi, če se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na objektivno in od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje te funkcije.

Ker pa vemo, da birokratski mlini meljejo počasi, bodo na tem področju verjetno več naredili sami cenilci, ki so že začeli intenzivno lobirati za odstranitev nekaterih prodanih duš iz svojih krogov. Sami imajo za to več kot dovolj razlogov. Če že ne povsem moralnih, pa vsaj finančne, saj je medijska razvpitost nekaterih spornih primerov že pošteno načela njihov ugled, kar pa seveda pomeni manj naročnikov in manj denarja.

Sam verjamem, da jim bo to tudi uspelo. V sodnem cenilstvu pač ne sme biti prostora za različne cenene evroholike, ki opravljanje svojega poklica razumejo kot priložnost za hitri zaslužek, ne pa kot izpolnjevanje ugledne strokovne (sodne!) funkcije. Tu pa ne sme biti prav nobene tolerance do različnih kravjih in drugih kupčij.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Več iz rubrike

Komentarji: