Leto bančnega sektorja – bo Italija v ospredju Evrope?

Predvsem to velja za banke v ZDA, kjer predsednik Trump načrtuje sprostitev bančne zakonodaje kot ublažitev ali opustitev Frank-Doddovega zakona. V Evropi pa je slika nekoliko drugačna. Dolgoročne obrestne mere se zaradi dviga v ZDA sicer lahko nekoliko zvišajo, vendar aktivna dejavnost Evropske centralne banke (ECB) kaže na ohranitev kratkoročnih obrestnih mer v negativnem območju, dodatno tveganje pa pomeni tudi rastoča politična negotovost, ki jo odražajo rasti zahtevanih donosnosti perifernih držav. 

Kapitalska ustreznost evropskih bank je sicer dobra, stresni testi ECB iz junija 2016 so pokazali skupno kapitalsko ustreznost evropskih bank v višini 13 odstotkov. Še leta 2011 je ta kazalnik znašal zgolj devet odstotkov. To kaže večjo odpornost evropskih bank na različne pretrese, vprašanje pa je, koliko političnega tveganja dejansko lahko prenesejo? Kot enega najranljivejših delov evropskega bančnega sistema lahko izpostavimo italijanske banke. Po podatkih italijanske centralne banke iz novembra 2016 je delež slabih posojil v italijanskih bankah kar 17,6 odstotka, politična negotovost ob padcu italijanske vlade konec 2016 pa je zelo otežila dostop teh bank na kapitalske trge, kot je pokazal primer reševanja banke Monte dei Paschi di Siena.

Analitiki Goldmana opozarjajo, da naj bi celoten italijanski bančni sistem potreboval okoli 52 milijard evrov za stabilizacijo.

Zaradi političnih negotovosti so se investitorji umaknili iz predvidene dokapitalizacije in Banci Monte dei Paschi di Siena do konca decembra na kapitalskem trgu ni uspelo zbrati pet milijard evrov, potrebnih za dokapitalizacijo, zato je morala zaprositi za državno pomoč. Kljub politični nestabilnosti je novi administraciji pod vodstvom Gentilonija uspelo zagotoviti parlamentarno podporo ter dogovor z Brusljem o vzpostavitvi tako imenovanega »reševalnega sklada« v višini 20 milijard evrov za bančni sektor. Postavlja pa se vprašanje, ali bo velikost sklada zadoščala za težave italijanskega bančnega sistema, saj analitiki ocenjujejo, da bo zgolj za rešitev Bance Monte dei Paschi di Siena potrebnih vsaj 38 milijard evrov. Analitiki Goldmana tudi opozarjajo, da bi celoten italijanski bančni sistem potreboval okoli 52 milijard evrov za stabilizacijo. 

Januarja 2017 je ECB dvignila znesek potrebnega dodatnega kapitala za Banco Monte dei Paschi di Siena s pet milijard na 8,8 milijarde evrov. V smislu nove kapitalske zahteve je italijanska vlada objavila načrte tako imenovane »preventivne dokapitalizacije«, ki glede na poročila analitikov predvideva udeležbo države v višini 6,2 milijarde evrov, medtem ko bo 2,2 milijarde evrov banka zagotovila z menjavo podrejenega dolga za kapital. Rok za nov načrt prestrukturiranja, ki ga mora predložiti banka, je konec februarja. Le-ta bo podlaga za nove pogovore med ECB in Rimom glede delitve obremenitve dokapitalizacije med delničarji in državo. 

Druga največja banka v Italiji, banka Unicredit Spa, pa na kapitalskem trgu zbira 13 milijard evrov svežega kapitala zasebnih investitorjev in je v svojem načrtu preoblikovanja predvidela znižanje izpostavljenosti do slabih kreditov s 15 odstotkov na osem odstotkov do leta 2019, tudi s prodajo dela portfelja slabih kreditov zunanjim investitorjem. Ali na kapitalskih trgih v smislu političnih negotovosti, ki lahko privedejo tudi do razpada evropske monetarne unije, obstaja dovolj velik interes investitorjev za delnice italijanskih bank, kjer so nizka vrednotenja razumljiva, bo pokazal rezultat Unicredit Spa. Trenutno analitiki ugotavljajo, da interes za delnice in podrejene bančne obveznice (CoCo bonds) obstaja. 

Vsekakor bo razvoj dogodkov glede italijanskih bank in bančnega sektorja v Evropi ena ključnih tem na kapitalskih trgih leta 2017.

Petra Lesjak, pomočnica direktorja naložbenega sektorja – vodja gospodarjenja