Kršitev pravil podjetniške igre

Čeprav je preprosta in skoraj matematično natančna, je takrat nisem najbolje razumel, zdelo pa se mi je, da je zelo pomembna in da se bom z njo v prihodnosti še večkrat ukvarjal. In še kako prav sem imel. Matematično je to misel najlažje (posplošeno) primerjati s fizikalnim zakonom o ohranitvi energije, saj se količina premoženja, s katerim podjetniki »igrajo« podjetniško igro, skozi čas v izoliranem sistemu ne spreminja. Lahko bi trdili, da se skupna količina premoženja skozi čas ohranja. Spreminjajo pa se imetniki in vrsta tega premoženja. In tako jaz razumem podjetniško igro. Zmaga tisti, ki mu uspe iz sfere drugih podjetnikov v svojo sfero prenesti več premoženja, kot so ga drugi prenesli iz njegove. Vendar mora – kot vsaka igra – tudi podjetniška imeti svoja pravila. Splošna in temeljna pravila so zapisana v drugem delu profesorjeve misli (pravna, moralna in družbena pravila) in prav s tem delom se ukvarjam v zadnjih letih.

Rezultat spoštovanja pravnih, moralnih in družbenih pravil v podjetniški igri bi morala biti zmaga najboljšega, to je tistega, ki je najvztrajnejši in ki je pripravljen storiti korak več kot drugi. Vendar žal ni vedno tako. Tako kot v športu se tudi podjetniki poslužujejo »dopinga«, ki se kaže v kršitvi teh temeljnih pravil. Najlažji in najstarejši način, kako škodovati konkurentu in si tako pridobiti prednost v podjetniški igri, je posredovanje neresničnih oziroma zavajajočih informacij o njem. S takšnim ravnanjem nasprotnik postane kompromitiran oziroma celo persona non grata v podjetniškem svetu, s čimer je v resnici izločen iz podjetniške igre. Čeprav je v večini primerov takšno ravnanje moralno in družbeno sporno, pa s pravnega vidika nima (večjih) posledic oziroma ne prinaša (zadostnih) pravnih sankcij.

Vendar gredo nekateri podjetniki celo tako daleč, da organom pregona naznanijo, da je njihov konkurent izvršil kaznivo dejanje, čeprav vedo, da to ni res. Nekateri podjetniki svojim konkurentom celo podtaknejo sledi kaznivega dejanja. V takšnih primerih gre v resnici za storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po 283. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), če se naznanjeno kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti. Takšen goljufivi poskus pridobitve prednosti v podjetniški igri ima za podjetnika lahko naznanitelja hude in težke posledice, saj je zanj zagrožena zaporna kazen do dveh let zapora. Organi pregona so dolžni po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva; večinoma take krive ovadbe tudi odkrijejo, naznanitelje pa sankcionirajo. Vendar takšen epilog prepogosto sledi bistveno prepozno. V tem času podjetniku, ki je osumljen storitve kaznivega dejanja in je proti njemu uveden predkazenski ali celo kazenski postopek, nastane nepopravljiva škoda. Takšen podjetnik se mora pred svojimi poslovnimi partnerji opravičevati in pojasnjevati, da očitanih ravnanj ni storil. Prav tako ti postopki podjetniku vzamejo zelo veliko časa, ki ga je namesto sodelovanja v podjetniški igri, prisiljen nameniti svoji obrambi. Tako je škoda, ki jo goljufivi podjetnik povzroči konkurentu, ogromna in prevečkrat nepopravljiva. Vse to pa je bilo storjeno zgolj z namenom, da se pridobi prednost v podjetniški igri in nelegalno poseže v premoženje konkurenta.

Kaznivo dejanje krive ovadbe sistematično ureja KZ-1. Policija redno in zelo natančno preiskuje sume takšnih ravnanj, tožilstva preganjajo in sodišča storilce obsojajo. Vendar sem prepričan, da bi morala biti zloraba instituta ovadbe s strani podjetnika na zgoraj opisan način sankcionirana drugače kot zloraba s strani »običajne« osebe. Ravnanje podjetnika naznanitelja izvira iz želje po povečanju njegovega podjetniškega premoženja in nima zgolj posledice v onemogočanju konkurenta, ampak so posledice njegovega dejanja precej širše; kažejo se v celotni gospodarski panogi. Država, ki »preblago« oziroma napačno sankcionira osebe, ki kršijo podjetniško igro, mednarodnemu okolju pošilja negativno sporočilo, posledica tega je lahko tudi to, da se podjetniki takšni državi izognejo.

Moj pomislek se nanaša na zadnjo načrtovano spremembo zakona o kazenskem postopku, ki naj bi ukinil sodno preiskavo in s tem kontradiktornost predkazenskega postopka. Takšna ureditev bi imela za podjetniško okolje katastrofalne posledice, saj bi podjetnik, ki bo zaradi ravnanj podjetnika naznanitelja imel status osumljenca, imel pravico enakopravno sodelovati v postopku šele na glavni obravnavi. Šele v zadnji fazi postopka bi torej imel pravico v kontradiktornem postopku ovreči očitke in se enakopravno vključiti v podjetniško igro. Čeprav bi osumljenemu podjetniku uspelo obraniti svojo nedolžnost, bi do tega trenutka preteklo veliko več časa, kot bi ga, če bi imel osumljenec možnost sodelovanja v postopku proti njemu že od samega začetka, kot to velja zdaj. Časovna komponenta pa je v podjetniškem svetu bistvena. Videli sicer bomo, kakšna bo usoda zakona po tem, ko je nanj podal veto državni svet.

Država je dolžna podjetnikom omogočiti »fair play« in skrbeti, da se le-ta tudi izvaja. Neprimerno sankcioniranje (podjetniških) kršiteljev in predlagano podaljševanje postopka k temu gotovo ne pripomore.

Uroš Čop, partner in direktor Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o.