Kripto (r)evolucija

V prispevku z dne 7. septembra v Svetu kapitala prof. Franjo Štiblar predstavi svoj pogled na uporabo tehnologije podatkovnih blokov (blockchain) z namenom emitiranja kriptovalut ter jo pri tem oceni za njeno negativno izpeljavo. Bitcoin primerja z igralniškimi žetoni oziroma kar z »atomsko bombo«, ki lahko v skrajnosti vodi v kvazidenarno eksplozijo in celo razpad civilizirane družbe. Ker kriptovalute ne izpolnjujejo kriterijev za »dober denar« ter temeljijo na asimetričnosti informacij in igri ničelne vsote, kako izvabiti denar naivnežev v žepe inovatorjev nove valute, se Štiblar sklepno zavzame za to, da morajo regulatorji nujno sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo takšno ustvarjanje »denarja« postavila zunaj zakona.

Navedeni Štiblarjev pogled na kriptovalute nedvomno predstavlja zanimiv kritičen prispevek k debati o razvoju kriptovalut in njihovi regulaciji v slovenskem prostoru. Drži namreč, da je področje tehnologij blockchain (na splošno) in kriptovalut (konkretno) mlado področje, ki zato inherentno odpira veliko izzivov in tveganj, tako tehničnih (zagotavljanje varnosti pred hekerskimi vdori, tako imenovanimi napadi »51odstotkov« in podobno), pravnih (varovanje vlagateljev pred prevarami, preprečevanje pranja denarja zaradi anonimnosti nekaterih transakcij), likvidnostnih (nihanja vrednosti) in drugih. Prav tako drži, da je še pred kratkim vrednost bitcoina zaradi neracionalne navdušenosti nekaterih nad »revolucionarnostjo« kriptovalut in modnosti »blockchaina« visoko presegla njegovo realno uporabno vrednost, zdaj pa padanje njegove vrednosti mnoge nasprotno – a podobno emocionalno – vodi v razočaranje in gnev. Z nekoliko »racionalnejšega« vidika je dodatno splošno znano, da velike probleme na praktični ravni predstavljajo tudi visoki transakcijski stroški za vzdrževanje sistema ter omejene možnosti razširljivosti (ang. scalability). Nobena skrivnost ni, da se tovrstnih omejitev dobro zavedajo in o njih odkrito govorijo tudi glavni akterji industrije blockchaina, kot je na primer utemeljitelj druge najbolj razširjene kriptovalute ethereum Vitalik Buterin (Financial Times, 19. 4. 2018).

A vendar se zdi, da nekatere Štiblarjeve teze niso povsem konsistentne, po eni strani naj bi bitcoin kot zunajsistemski element izzival predominantno vlogo dolarja, po drugi strani naj bi nasprotno šlo za nekakšen poskus (sistemskih) elit, da z »liberalizirajočo tehnologijo« kot obliko socialnega inženiringa zaklenejo vsakogar v visoko normiran red, ter tudi do določene mere poenostavljene. Pojava kriptovalut kot emanacije dolgoročnih tehnoloških (razvoj kriptografije in pojav tehnologije podatkovnih blokov), družbenih (vse večja uporaba tehnologije v vsakdanjem življenju, razvoj medosebnih omrežij – P2P, nezaupanje v bančni sistem v postkriznem obdobju po letu 2008) in ekonomskih (digitalizacija ekonomije) trendov namreč ne moremo razložiti zgolj z aplikacijo tradicionalne monetarne teorije. Kot novo »digitalno sredstvo« si zato zaslužijo, da si jih poskušamo razložiti tudi z vidika nekaterih sodobnejših alternativnih teorij, kot je na primer teorija ekonomije žetonov (»tokenomics« ali »cryptoeconomics«). A še pred tem si bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, ki muči tako ekonomiste kot pravnike, in sicer ali so kriptovalute »pravi denar« (pri tem se bomo sicer omejili le na tiste oblike kriptovalut, ki so v osnovi zasnovane kot menjalno sredstvo – kot na primer bitcoin ali ethereum; zapostavili pa nekatere druge pojavne oblike, kot so tako imenovani uporabniški žetoni oziroma utility tokens, ali tiste pojavne oblike, ki temeljijo in črpajo vrednost iz drugih stvarnih sredstev, kot so nepremičnine, ali ki dajejo imetnikom delež v kapitalu ali članske pravice – tako imenovani security tokens).

Ali so kriptovalute »pravi« denar?

Kot že omenjeno, so pogosta posledica razvoja novih pojavnih oblik poslovnih modelov in konceptov (kot na primer sodelovalna ekonomija ali kriptovalute), ki jih prinaša hitri razvoj tehnologije, težave pri poskusu njihovega opisa ali analize s pomočjo obstoječega »pravnoekonomskega« instrumentarija. Bitcoin tako po Štiblarjevem mnenju ne izpolnjuje vseh osnovnih funkcij denarja skladno s tradicionalno monetarno teorijo, in sicer merilca vrednosti in zaklada. A po drugi strani se vendarle zdi, da gre za nekakšno prostovoljno menjalno sredstvo, »kvazidenar« ali vsaj »denarni nadomestek«, ki izziva dominantno vlogo dolarja (kot zakonitega plačilnega sredstva), zaradi česar Štiblar med drugim sklene, da bi moral biti oziroma da bo prepovedan. Podobno je z menjalno enačbo, po kateri bi moral biti bitcoin v začetku tega leta vreden približno 20 dolarjev. Pa vendar je (tedaj!) vrednost bitcoina presegla vrednost 19.000 dolarjev.

Vprašamo se lahko torej, ali je nekaj narobe z ekonomsko realnostjo (dejansko vrednostjo bitcoina), ki ne ustreza ekonomskim teorijam (in enačbam); ali pa morda te ekonomske teorije in enačbe vendarle niso najbolj primerne in bi morali za opis takšne ekonomske stvarnosti uporabiti druge. In dalje, če je dandanes tako ali tako običajno (kot piše Štiblar), da denar nima stvarne podlage, razliko med (zanemarljivo) notranjo in zunanjo vrednostjo pa vzdržuje država z mehanizmom monopolizacije prisilnega aparata, si morda res ne bi bilo mogoče predstavljati drugačnega denarja, v kateri prisilni element države nadomesti zanesljiv, transparenten in nespremenljiv (nepopravljiv) računalniški protokol, v katerega je mogoče zaupati?

Podobno je fenomen kriptovalut težko umestiti v obstoječe zakonske in siceršnje pravne okvire – ki tovrstnega pojava nikoli niso predvideli in ga posledično niti ne morejo učinkovito urejati. S takšnim problemom se je tako na primer že v letu 2014 soočil odbor za DDV pri evropski komisiji, ko se je spraševal, ali gre pri bitcoinu za elektronski denar, valuto, drug plačilni instrument, vrednostni papir, voucher (bon) ali nekakšen digitalni produkt (Delovni dokument št. 811 z dne 29. 7. 2014). Potem ko je prevladalo stališče, da gre bodisi za drug plačilni instrument ali digitalni produkt, je Sodišče EU v znameniti zadevi Hedqvist nazadnje presenetilo s stališčem (na katero so vezane tudi vse države članice, vključno s Slovenijo – vsaj glede področja DDV in vsaj glede menjalnih transakcij), da je bitcoin – kljub temu da ni zakonito plačilno sredstvo – vendarle neposredno plačilno sredstvo med subjekti, ki ga sprejmejo, in zato valuta (zadeva C-264/13 z dne 22. 10. 2015).

So kriptovalute torej valute, a ne denar? Zadnje je v resnici nebistveno. Kriptovalute namreč niti ne konkurirajo niti ne nadomeščajo ali »izzivajo« osrednje vloge zakonitih plačilnih sredstev, pač pa z njimi sobivajo – in s tem lahko postanejo pomemben gradnik mednarodnega ekonomskega sistema (kot nakazuje primer valute tether, zamenljive za ameriški dolar – z minimalnimi odstopanji – v razmerju 1 : 1; ali valute ripple, ki je specifično usmerjena v razvoj rešitev za znižanje stroškov mednarodnega plačilnega prometa in uporabo klasičnih bank in velikih plačilnih institucij), ki pa temeljijo na kvalitativno drugačnih tehnoloških in ekonomskih temeljih ter zakonitostih. Podobno velja za druge aplikacije blockchain tehnologije, ki ne nadomeščajo, pač pa predstavljajo dopolnitev – ter s tem možnost za nadgradnjo in razvoj – obstoječih sistemov.

Uvod v teorijo ekonomije žetonov (tokenomics)

Kot omenjeno, različne izpeljave tehnologije podatkovnih blokov (vključno s kriptovalutami) predstavljajo ne zgolj tehnološki, pač pa širši družbenoekonomski pojav. V nasprotju s prepričanjem nekaterih svet blockchaina ni popolni »divji zahod«, v katerem vlada zgolj pohlep ter je vse mogoče in dovoljeno, pač pa temelji na številnih vnaprej definiranih zakonitostih in pravilih. [I1] Zadnja so vnaprej zapisana v računalniške protokole, ki jasno določajo, kako lahko udeleženci med seboj komunicirajo in sodelujejo. Z vprašanji, kako lahko oblikujemo in izboljšamo tovrstna pravila in spodbude na način, da bodo sistemi podatkovnih blokov varni za udeležence ter da bodo prispevali k ustvarjanju zaupanja in dodane vrednosti za celotno družbo, se ukvarja« kriptoekonomija« ali »ekonomija žetonov« kot povsem novo področje ekonomske znanosti. Pri tem pa se poslužuje orodij, kot so teorija iger, ekonomske spodbude (kot na primer žetoni ter mehanizmi konsenza – med katerimi izstopata potrdilo o opravljenem delu, ang. proof of work, ter potrdilo o deležu, ang. proof of stake) in kriptografija. Zlasti zadnja, z zagotavljanjem tehnik, ki omogočajo pošiljanje varnih, kodiranih in nespremenljivih sporočil med udeleženci, predstavlja enega izmed glavnih stebrov delovanja decentraliziranih sistemov blockchaina. Kot opisuje Nguyen (Medium, 19. 6. 2018), so najpomembnejši gradniki kriptografije tako imenovane hash funkcije (H(x); bitcoin na primer temelji na funkciji SHA-256, ki je derivativ Merkle-Damgardove konstrukcije, ter digitalni podpis, ki mora omogočiti, da lahko zgolj določena oseba podpiše določeno transakcijo, in podpis lahko zanesljivo preveri katerakoli tretja oseba in ga je končno mogoče povezati s točno določeno transakcijo.

Tudi decentralizirani sistemi, znotraj katerih posamezniki izmenjujejo vrednost (»omrežja p2p«), morajo torej za svoje dolgoročno preživetje zagotoviti varnost in zanesljivost. Pri tem pa se razlikujejo od klasičnih sistemov, ki se za vzdrževanje zaupanja zanašajo na centralno oblast (državo) s sistemi monopolizacije fizičnega nasilja (vojska in policija), in zaupanje zagotavljajo s pomočjo transparentnih in vnaprej zastavljenih računalniških protokolov. Omeniti velja, da zadnje zlasti na pravnem področju s konceptom tako imenovanih samoizvršljivih pametnih pogodb in pametne arbitraže predstavlja neslutene možnosti razvoja – enega izmed njih sem pred kratkim opisal tudi v prispevku za zbornik OECD Arbitration in Tax Treaty Law (ur. Majdanska, Turcan), ki ravno v teh dneh izide pri avstrijski založbi Linde. Pri tem je seveda jasno, da takšni računalniški decentralizirani sistemi ne bodo zamenjali centraliziranih oblastnih sistemov ter da ne države ne zakonitih plačilnih sredstev nihče ne bo odpravil. Vendar pa že ideja možnosti transparentnega odprtokodnega protokola z vnaprej določenimi pravili, v katerem udeleženci prostovoljno sodelujejo in se na nanj lahko zanesejo kot na alternativo na prisili temelječem centraliziranemu sistemu, samo po sebi predstavlja določen civilizacijski napredek. Ali še bolje, bodoča implementacija tovrstnih tehnologij ne zgolj v zasebne in poslovne, pač pa tudi v javne sisteme (zemljiška knjiga, javni registri, postopki demokratičnega odločanja, navsezadnje pa tudi finančni sistem) pomeni pomembno priložnost za transparentnejše, zanesljivejše in bolj demokratično delovanje države in širše družbe.

Razvoja ni mogoče kar prepovedati

Pojav sistemov blockhaina, vključno s kriptovalutami, je poleg nevarnosti in tveganj, ki so inherentno povezani z mlado tehnologijo, prinesel tudi številne prednosti za razvoj od nižjih transakcijskih stroškov do potencialno večje transparentnosti in zanesljivosti vnaprej definiranih protokolov, na katerih temelji sistem. Napačno bi bilo, če bi kriptovalute razumeli kot nekakšno »grožnjo« obstoječemu bančnemu in denarnemu sistemu. Predstavljajo priložnost za sobivanje ter evolutivni razvoj, navsezadnje pa tudi nadgradnjo in izboljšanje obstoječih centraliziranih modelov.

Za ustrezno bodočo pravno ureditev statusa in uporabe kriptovalut so mnenja ekonomskih strokovnjakov, zlasti tudi kritična, zelo pomembna. Vendar pa kriptovalut kot temeljnega »pogonskega goriva« in menjalca vrednosti znotraj decentraliziranih blockchain sistemov na globalni ravni ni več mogoče kar tako prepovedati in s tem arbitrarno ustaviti tehničnega in družbenoekonomskega razvoja. Že zaradi številnih kvalitativnih prednosti in večje učinkovitosti, ki jo vnašajo v ekonomski sistem in ki se bo z nadaljnjimi tehničnimi izboljšavami ter napredkom le še večala, je namreč po ekonomski logiki jasno, da bodo preživele.

Ivo Grlica
ustanovitelj spletne pravne agencije »Smart Law Solutions« (ivo@smartlaw.solutions) in strokovnjak za pravna in davčna vprašanja kriptovalut