Kriminalci v belih ovratnikih

Kriminalci ostajajo z vsako injekcijo korak pred organi pregona. S prevarami, kibernetskimi napadi in drugimi prijemi kradejo prek številnih kanalov. Zneski so enormni. V pralnicah denarja in na koncu v davčnih oazah ali kakšnih drugih skrivališčih menda vsako leto ponikne od 800 do 2000 milijard dolarjev - to je približno toliko, kot znaša celoletni BDP Brazilije ali naše zahodne sosede Italije. To je pet odstotkov tega, kar vsako leto ustvari globalno gospodarstvo.
Nekaj je treba storiti. Toda kaj? Pristojni in regulatorji si izmišljujejo nove in nove zakonodajne okvirje, ostrejšo regulacijo, toda za zdaj brez večjega uspeha. Ukradena sredstva ostajajo v lasti kriminalcev. Pristojni zasežejo vsako leto le odstotek ukradenega. In kaj je njihov odgovor? Še več regulacije, ki institucijam iz finančnega sveta nudi na videz dve možnosti. Visoke kazni ali pa dodatne stroške usklajevanja z regulacijo in po potrebi še prilagajanja poslovnega modela. Economist je lani pisal, kako so velike bančne skupine zaradi strahu pred okužbo z »umazanim« denarjem in s tem povezanimi kaznimi začele prekinjati pogodbe s korespondenčnimi bankami, ki so po besedah Christine Lagarde, prve dame IMF, kri bančnega sistema.
V imenu varnosti so banke in podjetja v vse bolj neudobnem položaju, ki ga poslabšuje neusklajenosti regulatorjev. Poleg kriminalcev so zmagovalci le še pravniki, specializirani za skladnost z regulacijo in finančni kriminal. Zanje se tepejo vse največje pravniške pisarne, vsak, ki bi rad menjal službo, bo lahko izbiral med 20 do 30 pisarnami, je za Financial Times dejal lovec na talente. Najboljši odvetniki, specializirani za »kriminal belih ovratnikov«, zaslužijo tudi štiri milijone dolarjev na leto, a bi verjetno še precej več, če bi jih v trenutnem regulatornem kaosu zaneslo na drugo stran.