Korupcija je za strahopetne

Ljudje smo zelo dvolični in v svojem bistvu hudo nenačelni. Vsa čast redkim izjemam. A poglejmo malo naokrog. Številni posamezniki svoja etična, strokovna in politična stališča sproti prilagajajo svojemu trenutnemu poklicnemu položaju in predvsem gmotnim potrebam. Spomnim se, denimo, nekega odvetnika, ki mi je svoj čas dejal, da za dovolj dobro plačilo na sodišču pove karkoli, tudi če je njegovo pravno stališče diametralno nasprotno tistemu od prejšnjega dne. Podobno delujejo – elitne prostitutke. Za dovolj dobro plačilo strankam izpolnijo še tako »posebne« želje.

Ne pravijo kar tako, da se prava vrednost človekovega značaja pokaže šele v trenutku, ko je posameznik za določeno ravnanje izzvan z dovolj mamljivim »nespodobnim povabilom«, denimo v obliki evrskih bankovcev ali obljub o zasedbi vplivnega političnega položaja. Na tem izpitu namreč »pogrne« presenetljivo veliko posameznikov.

Če se osredotočim le na področje, ki ga najbolje poznam – pri nas ni, denimo, nič nenavadnega, če se zagrizeni borec proti korupciji čez noč prelevi v odvetnika, ki brani posameznike, obtožene najhujših korupcijskih dejanj. Ni malo primerov »transformacije« kriminalistov, specialistov za gospodarski ali finančni kriminal, v podjetnike, ki se ukvarjajo s svetovanjem tistim, ki so jih prej preganjali. Dokaj redni so tudi prehodi med tožilskimi in odvetniškimi vodami ali pa med sodniškimi in odvetniškimi. Tudi šefi davčnih uprav oziroma visoki davčni uradniki lahko postanejo pretkani davčni svetovalci. Glavni motiv za tovrstno kameleonstvo ni vedno denar, je pa seveda najpogostejši.

Seveda take poklicne transformacije niso nezakonite, pravno sporne. Pomenijo pa določen moralni hazard. Osebno že ne bi zaupal varuhu človekovih pravic, ki je kasneje postal policijski minister, niti ne naprednemu univerzitetnemu profesorju, ki je postal preračunljiv politik, na takem položaju pa pozabil na vse tisto, o čemer je prej predaval. Prvi bi mi deloval kot kakšen dvojni agent, drugega pa preprosto ne bi več cenil – specifičnost politike gor ali dol. O tem je razmišljal tudi Vargas – da je namreč tisto, česar se moramo zares bati, predvsem koruptivnost duha. Kolikor več je je, toliko manj možnosti imamo, da bi se lahko učinkovito spopadli s korupcijo, na kateremkoli področju se že ta pojavi.

Dolgoletna voditeljica burmske opozicije in sedanja državna svetovalka, nobelovka

Aung San Su Či, je v svojem delu Freedom from Fear (Osvobojenost od strahu) lepo nakazala socialno-psihološki izvor koruptivnosti, ki ni v moči, temveč – v strahu. Strah pred izgubo moči deluje koruptivno na tiste, ki imajo moč, medtem ko strah pred izvrševanjem moči deluje koruptivno na tiste, ki se morajo podrejati tej moči.

V obeh primerih gre za to, da se korupcija hrani predvsem s slabiči, s »prodanimi dušami«, s posamezniki, ki niso dovolj psihološko trdni, da bi vztrajali pri svojih (mladostnih) idealih, prepričanjih, poslanstvu. Ki ideale zamenjajo za moč ali pa se moči tako ustrašijo, da te svoje ideale pokopljejo. Žal so prav taki v veliki večini. A Aung San Su Či je bila drugačna. In je zmagala ter številnim po svetu dokazala, da je to mogoče. Da njeno početje ni bilo jalovo.

In kaj lahko v ozračju korumpiranosti, ki na marsikaterem področju vlada tudi v Sloveniji, doseže protikorupcijska zakonodaja? Bolj malo. Glavni problem je, da je ta napisana precej naivno. Dovolj prebrisan odvetnik, ki kakšnemu korumpiranemu funkcionarju svetuje, kako jo je mogoče obiti, s tem namreč nima preveč težkega dela.

Lahko se osredotočimo, na primer, na javno naročanje na področju nepremičnin. »Javna skrivnost« je, da še posebno na ravni lokalnih skupnosti pri oddajanju nepremičninskih javnih naročil, marsikje kraljuje nekakšna vaška korupcija.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije prek institutov, kot sta prepoved poslovanja javnih funkcionarjev s povezanimi podjetji in dolžnost izogibanja nasprotju interesov, sporna javna naročila sicer prepoveduje, a to na zelo kratkoviden način.

Poglejmo primer: zakon, denimo, določa, da organ javnega sektorja, ki je zavezan postopek javnega naročanja voditi skladno s predpisi o urejanju javnega naročanja, ne sme naročati blaga, storitev ali gradenj pri podjetjih, v katerih je funkcionar, ki pri tem organu opravlja funkcijo, ali njegov družinski član bodisi udeležen kot poslovodja, član poslovodstva ali zakoniti zastopnik ali pa je neposredno ali prek drugih pravnih oseb v več kot petodstotnem deležu udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju ali kapitalu.

Če na primer organ javnega sektorja javno naročilo odda podjetju, ki ga formalno upravlja tretja oseba, za katerim pa je de facto občinski funkcionar, gre za povsem legalen posel, saj ta funkcionar ni formalnopravno povezan s podjetjem, ki se mu oddaja posel, čeprav se ve, da je poslovodja tega podjetja le papirnati direktor, ki pa ga v ozadju dejansko upravlja funkcionar. Kakšnemu »Poirotu« bi bilo v takem primeru vse jasno in bi takoj zaslutil korupcijo. Ne pa tudi slovenskim nadzornim organom. Upravljanje podjetja, ki ga de facto izvaja funkionar, zanje očitno neproblematično.

Moje trdno mnenje je, da korupcije ne bo mogoče izkoreniniti z zdaj veljavno protikorupcijsko zakonodajo, saj je v njej preprosto preveč lukenj, ki jih »z vsemi žavbami« namazani pravniki, odvetniki in drugi svetovalci seveda še predobro poznajo.

Boljše rezultate bi gotovo zagotovila že učinkovitejša ureditev odškodninske odgovornosti javnih funkcionarjev. Ti namreč skladno z zdaj veljavnim zakonom o javnih uslužbencih za škodo odgovarjajo zgolj posredno (oškodovanec mora najprej uveljavljati škodo od delodajalca, denimo od občine), ta pa pozneje škodo regresno uveljavlja do javnega uslužbenca. Sistem je počasen in birokratsko neučinkovit.

Preseči bi ga bilo mogoče tako, da bi morali tisti javni uslužbenci, ki so povezani z oddajanjem javnih naročil, izdati ustrezen vrednostni papir (denimo menico), s katerim bi tako obremenili svoje osebno premoženje, da bi dali imetniku vrednostnega papirja nepreklicno pooblastilo za njegovo unovčenje v primeru, če bi jim bilo pravnomočno dokazano korupcijsko ravnanje. S tem bi dosegli tako psihološke kot tudi operativne učinke – javni uslužbenci bi javna naročila oddajali zavedajoč se, da za poštenost svojega dela konkretno jamčijo s svojim lastnim premoženjem (ne pa zgolj abstraktno na podlagi splošne odškodninske odgovornosti), oškodovanci pa bi se za škodo lahko poplačali neposredno iz funkcionarjevega premoženja in jim ne bi bilo treba sprožati nadaljnjih odškodninskih postopkov.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.