Kolikšna je vrednost kluba?

Zato vedno pritegnejo veliko pozornosti, kakor jo je pritegnila tudi izjava lastnika NK Olimpija (oziroma družbe, ki ekonomsko in upravljavsko obvladuje klub), poslovneža Milana Mandarića, da ljubljanski klub prodaja za 13 milijonov evrov. To naj bi bil znesek, ki ga je vložil v klub in si ga želi vsaj povrniti. Za primerjavo – znesek predstavlja višino letnega proračuna Smučarske zveze Slovenije, štirikratnik letošnjega proračuna Petrola Olimpije, osemkratnik letošnjega proračuna rokometašev Celja ali enainpolkratnik letnega proračuna kluba (po letošnjem nižanju stroškov pa vsaj dvakratnik).

V strokovni in širši javnosti se je razvila polemika glede dejanske vrednosti prodajanega kluba. Koliko je klub dejansko vreden in kako se lahko določi njegova vrednost?

Vrednost kluba, kakor vsake druge pravne osebe, predstavlja njegovo premoženje – aktivo, zmanjšano za pasivo. Igralci v klubu predstavljajo oboje, aktivo in pasivo, saj je na strani pasive treba upoštevati pogodbe, ki jih imajo sklenjene s klubom, na strani aktive pa je večje ali manjše tveganje, da bo klub za igralca uspel iztržiti odškodnino. Zato se v prispevku osredotočam na druge dejavnike pri vrednotenju kluba.

V primeru Olimpije lahko ugotovimo, da klub nima nepremičnega oziroma premičnega premoženja večje vrednosti. Olimpija namreč ni lastnica stadiona, na katerem igra tekme, kakor tudi ne trenažnega centra. Pri vrednotenju klubov v tujini obe navedeni postavki predstavljata velik del kupnine. V Ljubljani pa se bo moral morebitni novi lastnik najprej dogovoriti z mestom za pogoje uporabe športne infrastrukture. Vsaj v določenem delu gre torej za neznano postavko, ki je odvisna od pogajalskih sposobnosti novega lastnika.

Olimpija brez trženjskega modela

Nogometna Olimpija se ne more pohvaliti z zvesto armado navijačev (na domačih tekmah jih je v povprečju približno 3.500, z ligaškim povprečjem 1.450 gledalcev na tekmo). Obisk slednjih je namreč v preveliki meri odvisen izključno od športnih uspehov (kar je žal stalnica v slovenskem športnem prostoru). To pa pomeni, da so prihodki iz naslova domačih tekem nizki in ne nekaj, na kar bi novi lastnik lahko resno računal. Gre predvsem za prihodke od prodaje vstopnic, hrane, pijače in tudi navijaških rekvizitov.
Ostanejo nam torej prihodki iz naslova sponzorstev, oglaševanja in medijskih pravic. Na področju sponzorstev in oglaševanja Olimpija ni uspela vzpostaviti pravega trženjskega modela, ki bi lahko deloval neodvisno od vsakokratnega lastnika, in niti približno ni uspela unovčiti naslovov, osvojenih v preteklih letih, ter izkoristiti dominantnega položaja nogometa v svetu športa. Iz naslova medijskih pravic je glavni in edini prihodek plačilo Nogometne zveze Slovenije, ki med prvoligaše razdeli znesek v približni višini 600.000 evrov letno, pri čemer upošteva končno uvrstitev kluba v državnem prvenstvu, kar pomeni, da bi Olimpiji v primeru naslova prvaka pripadlo približno 70.000 evrov, sicer pa nekaj tisoč manj. Čeprav gre za daleč največji kolač medijskih pravic v slovenskem kolektivnem športu, je jasno, da to pri vrednotenju kluba ne igra bistvene vloge. Že bežen pogled na sponzorski portfelj Olimpije razkriva, da si klub iz tega naslova lahko obeta manj kot 1 odstotek prihodkov v letnem proračunu (v tujini ta odstotek znaša tudi do 35 odstotkov).
Poleg navedenega se klub – predvsem mladinski pogon – financira tudi iz javnih sredstev Mestne občine Ljubljana, kar pa je odvisno od vsakokratnih razpisov, zato slednje ne more predstavljati velikega dejavnika pri prodaji kluba.
Kateri so bili torej glavni prihodki Olimpije v preteklih letih? Poleg navedenih daleč največji delež odpade na prodajo igralcev. Olimpija je pod lastništvom Mandarića iz naslova prodaje igralcev skupno zaslužila približno 18,5 milijona evrov (in porabila približno 2,2 milijona evrov za nakupe igralcev). Vprašanje pa je, koliko tega denarja je dejansko ostalo v klubu in koliko ga je bilo porabljenega za plačilo deležev nekdanjim klubom prodanih igralcev, koliko za plačilo provizij in podobno (po predvidevanjih je v klubski blagajni pristala slaba polovica navedenega zneska).
Upoštevati velja, da so objavljeni zneski prestopov zgolj zgornja meja odškodnine, ki se lahko doseže, če se določeni pogoji izpolnijo (npr. klub, v katerega igralec prestopa, osvoji državno prvenstvo, se uvrsti v Ligo prvakov ipd.). Odškodnine za prestop igralcev, zlasti višji zneski, se navadno plačujejo skozi daljše obdobje in ne v enkratnem znesku. Na drugi strani pa je treba upoštevati tudi morebitno pravico do določenega deleža od prestopa igralca v nadaljnje klube (t. i. »sell on fee«), če si je seveda Olimpija izgovorila takšno pravico.
Podobno tej pravici, vendar brez potrebe po posebnem dogovoru, klubu pripada določen znesek ob prestopu igralca, ki ga je klub vzgojil, in sicer v obliki plačila nadomestila za vzgojo oziroma plačila solidarnega zneska.
Ko daleč največji prihodek v klubsko blagajno predstavlja prodaja igralcev, je jasno, da gre za poslovno zelo tvegano investicijo, saj je prodaja igralcev odvisna od številnih dejavnikov, na katere klub nima vpliva (poškodbe, uspehi ekipe ipd.). Lastnik pa mora v vmesnem času zagotavljati celotno financiranje kluba.
Omar Chaudhuri, Vodja nogometne inteligence v družbi 21st Club iz Londona, ki se ukvarja s starteškim svetovanjem nogometnim klubom v angleški Premier league, Ligi prvakov in v ameriški MLS, posebno NK Olimpije, pravi: “V osnovi je vrednost kluba odvisna od sposobnosti kluba ustvarjati dobiček. Medtem ko dobički iz naslova tekmovanj pod okrijem Evropske nogometne zveze (UEFA) rastjeo, za NK Olimpijo ni nikakršne garancije, da bi se lahko redno uvrščala v takšna tekmovanja. To pa pomeni, da bi bilo treba vrednost kluba začeti vrednotiti pri znesku iz naslova medijskih pravic.”

Olimpija vredna 13 milijonov evrov?

Kje se torej skriva ključ vrednotenja, po katerem bi Olimpija lahko bila vredna 13 milijonov evrov? Možnosti sta dve, in sicer, da bi kupec prepoznal klub kot platformo za udejstvovanje v nogometu ali da bi Olimpija postala t. i. satelit enega izmed večjih evropskih klubov. Prvi scenarij predvideva novega lastnika, ki si želi klub z realnimi možnostmi za osvojitev naslova prvaka v prvi ligi države znotraj EU in s tem možnost za nastop v evropskih klubskih tekmovanjih. Sodelovanje v slednjih v klubsko blagajno prinese zajeten del denarja (najprej z uvrstitvijo, kasneje pa še ob morebitnih zmagah oziroma neodločenih izidih). V takšnem primeru bi lahko kupec v Olimpiji videl priložnost za uveljavljanje in nadaljnjo prodajo igralcev. Po drugem scenariju bi Olimpijo kot valilnico talentov moral prepoznati eden izmed večjih evropskih klubov (seveda ob upoštevanju oziroma zavedanju omejitev glede lastništva večjih klubov). To bi pomenilo tesno sodelovanje med kluboma tako glede igralskega kot tudi strokovnega kadra. Pred leti je takšno zgodbo poskusilo izpeljati Nogometno društvo Gorica, vendar se je povezovanje s slovitim italijanskim nogometnim klubom Parma, ki je leta 2015 končal v stečaju, končalo klavrno.
Ne prvi ne drugi scenarij se ne zdita realna. Pomanjkljivosti prvega scenarija sta predvsem cena in specifično slovensko okolje. Tudi veliki vložki namreč v športu ne zagotavljajo športnega uspeha. Od slednjega pa je v največji meri odvisno pozitivno poslovanje klubov z mednarodnimi ambicijami v Sloveniji. Pri drugem scenariju pa je treba pojasniti, da večina velikih evropskih klubov že ima svoje »satelite« v takšni ali drugačni obliki. Gre za sodelovanje med klubi, kjer veliki klubi v manjše pošiljajo na kaljenje svoje mlade igralce oziroma igralce, ki ne dobijo prave priložnosti za igranje v matičnih klubih. Za to jim ni treba plačevati takšnih zneskov, predvsem pa niso lastniško »obremenjeni«. Belgija in Nizozemska sta znani po tem, da sta na takšen način »razprodali« svoje nižje ligaške klube tujim investitorjem.

Nogometni klub - zabavna naložba

Postavlja se torej vprašanje, kakšnega lastnika lahko dobi nogometna Olimpija. Izjava predsednika NK Olimpija »so kupci, ki imajo denar, a ga ne smejo pokazati« daje slutiti, da se klub utegne prodati nekomu, ki bi ga lahko izkoristil za svoje finančne operacije in ne za zasledovanje športno-poslovnih uspehov. V primeru vztrajanja pri postavljeni ceni 13 milijonov se zdi, da bo Olimpija dobila novega lastnika, čigar primarni interes ne bo vzpostavitev modernega nogometnega okolja in posledično zaslužka, temveč v prvi vrsti zaslužek.
Chaudhuri nadalje pravi, da »Nenazadnje enega izmed izzivov pri določanju “prave vrednosti” kluba predstavlja tudi želja številnih, da bi postali lastniki nogometnega kluba. Dojemajo ga za “zabavna naložbo”, čeprav so zaslužki oziroma donos nižji kot v drugih gospodarskih panogah. Zato bodo številni klubi lahko prodani tudi po precenjeni vrednosti.”
Seveda lahko vsak prosto razpolaga s svojim premoženjem. Mandarić je Olimpijo financiral v veliki meri s svojim denarjem. Odločitev za prodajo je tako povsem legitimna in prav tako določitev cene, čeprav se zdi neosnovana. Vseeno pa je pri nakupu in prodaji športnega kluba treba upoštevati tudi okolje, v katerem klub »živi«. Vsak klub – zlasti veliki, legendarni klubi – ima svojo identiteto ter živi z mestom, njegovimi ljudmi in navijači. Vsak lastnik ima tako obveznosti tudi do vseh slednjih. In ti lahko od njega zahtevajo ravnanje, ki naj bi bilo v korist kluba. Vprašanje pa je, koliko so lahko pri tem uspešni.

---------------

Blaž Tomažin Bolcar, odvetnik v Odvetniški pisarni Bolcar
* Avtor nimam vpogleda v pogodbe, ki jih je Olimpija sklepala z igralci in poslovnimi partnerji, zato izhajam iz javno objavljenih številk.