Kolektivne tožbe – novo sredstvo za zagotavljanje spoštovanja pravil obnašanja na trgu?

Ukrepi potrošniške organizacije so (tako kot ponavadi) vključevali javno opozarjanje in številne pozive državnim in nadzorstvenim institucijam za odpravo oziroma sankcioniranje domnevnih nepravilnosti. Hkrati pa smo pred časom lahko brali, da je na ministrstvu za pravosodje v pripravi nov zakon o kolektivnih tožbah, glede katerega si številni obetajo, da bo prinesel zagotovil novo, učinkovitejše sredstvo za spoštovanje pravil obnašanja na trgu. Kaj nas torej čaka po sprejetju novega zakona?

Namen novega zakona o kolektivnih tožbah naj bi bil zagotoviti učinkovit sistem povračil v primeru množičnih oškodovanj (fizičnih ali pravnih oseb) ter v prevenciji – po pojasnilu predlagatelja naj bi odpravil težavo, da se potencialni kršitelj zaveda, da v primeru množičnega oškodovanja večina oškodovancev svojih zahtevkov pred sodiščem ne bo uveljavljala, skupna protipravno dosežena in obdržana korist pa bi bila za kršitelja lahko velika. Izhajajoč iz predpostavke, da naj bi bili oškodovanci v primerjavi s podjetjem – kršiteljem (predvsem finančno in pravno) šibkejši, predlog zakona v številnih pogledih odstopa od pravil postopka v »običajnih« civilnih postopkih.

Predlog zakona v grobem uvaja dve vrsti kolektivnih tožb: kolektivno odškodninsko tožbo in kolektivno opustitveno tožbo (to pozna že zakon o varstvu potrošnikov, vendar v praksi ta institut ni zaživel). Predlagatelj se je odločil za sistem »organizacijske tožbe« oziroma »zastopniške kolektivne tožbe«, to je za sistem, v katerem posamezni potrošniki ali oškodovanci niso stranke postopka, ampak pravno varstvo v njihovo korist uveljavlja organizacija, ki mora ustrezati zakonsko določenim pogojem (ustrezati mora tudi pogoju »reprezentativnosti«).

osebni arhiv

Sedanji predlog zakona procesno legitimacijo za vložitev kolektivne tožbe daje tudi državnemu pravobranilcu (po novem državnemu odvetniku). Postopek je v grobem razdeljen na štiri faze: 1. fazo odobritve kolektivne tožbe, 2. fazo vključevanja (»opt-in«) ali izključevanja (»opt-out«) posameznikov iz učinka postopka, pri čemer predlagatelj zaradi pasivnosti posameznikov (bojazni, da bodo posamezniki v premajhnem številu »poskrbeli« za svoje pravice s podajo izjave o tem, da želijo biti vključeni v učinek kolektivne tožbe) vsaj pri nizkih vrednostih posameznega zahtevka preferira uporabo načela izključitve, 3. fazo vsebinskega odločanja ter 4. fazo izvršbe, ki bo, če bo sodišče določilo »agregatno« odškodnino (torej skupni znesek odškodnine, brez navedbe posameznih upravičencev) ali če bo določilo znesek, ki ga mora toženec plačati vsakomur, ki izkaže, da je član odškodovane skupine, zahtevala tudi imenovanje upravitelja kolektivne odškodnine.

Predlog zakona predvideva, da toženo podjetje vloži odgovor na tožbo že v fazi odobritve kolektivne tožbe, pri čemer vsebina odgovora na tožbo ni podrobneje določena (torej, ali se v tej fazi odgovor na tožbo omeji samo na vprašanje dopustnosti kolektivne tožbe), prav tako ni določen oziroma podaljšan rok za odgovor na tožbo, kot sicer velja v civilnih postopkih. Postopek po predlogu zakona je torej zasnovan tako, da zahteva aktivno udeležbo tožene stranke od samega začetka, pri čemer procesna ravnanja tožene stranke niso podrobneje normirana (v primerjavi s procesnimi ravnanji tožeče stranke, ki jih poleg tega nadzira tudi samo sodišče).

Predlog zakona namreč poudarja aktivno vlogo sodišča v korist oškodovancev – sodišče nadzira tožnika in lahko odloči tudi o zamenjavi tožnika z drugo pooblaščeno organizacijo, poleg tega je tožnik v procesnih dejanjih (kot je, na primer, priznanje dejstev, sprememba tožbe itd.) omejen oziroma zanje potrebuje soglasje sodišča, kar je pomemben odmik od temeljnih načel sodobnega civilnega postopka.

Kaj torej lahko pričakujemo po uveljavitvi novega zakona o kolektivnih tožbah?

Gotovo bo novi zakon imel pomembne učinke na področju prevencije, in sicer na vseh področjih, ki jih sistem kolektivnih tožb vključuje (predmet kolektivnih tožb bodo lahko tudi zahtevki zaradi kršitev določb o prepovedi omejevalnih ravnanj iz zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, zahtevki, ki se nanašajo na kršitev pravil trgovanja na organiziranih trgih ter na prepovedana ravnanja zlorabe trga v skladu z zakonom, ki ureja trg finančnih instrumentov, ter delovnopravni zahtevki).

Namen novega Zakona o kolektivnih tožbah je zagotovitev učinkovitega sistema povračil v primeru množičnih oškodovanj.

Postopek po kolektivni tožbi je zasnovan tako, da je tehtnica procesne (ne)enakosti nagnjena v korist oškodovancev. Vložena kolektivna tožba bo zaznamovana v registru kolektivnih tožb, ki bo javen. Pri pripravi predloga zakona so bili v ospredju (le) interesi šibkejših oškodovancev, zato bo treba paziti, da se pri izvajanju zakona ne bo pretirano oziroma neutemeljeno posegalo v pravice (in ugled) podjetij – domnevnih kršiteljev. Toženo podjetje bo zato moralo svojo obrambo dobro pripraviti predvsem oziroma že v fazi pred odobritvijo kolektivne tožbe, zlasti na področjih, kjer so potrebna tudi specialna znanja iz konkurenčnega prava ali pravil trgovanja na organiziranih trgih.

Na strani potrošniških organizacij pa bi moral sodni postopek ostati ultima ratio sredstvo. Zlasti v času hitrega spreminjanja zakonodaje ali podnormiranosti določenega področja se namreč lahko izkaže, da je očitana nezakonitost posledica različnega tolmačenja zakonodaje (kot smo lahko brali tudi v zvezi z očitanimi nepravilnostmi v ponudbah trgovalnih računov).

Branka Sedmak, odvetnica, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa