Ko stres na delovnem mestu povzroči izgubo vida, motorike, ...

Star je bil 24 let, ko je prevzel vodenje družinskega hotela. Pameten, sposoben, delaven, zagnan, ambiciozen, pogumen. »Stres kot v vsakem drugem podjetju. Težave s kadri, nič posebnega,« je dejal in mimogrede navrgel, da dve leti ni bil na dopustu, ker se mu je to zdelo »brez zveze«.
Fotografija: naslovka
Odpri galerijo
naslovka

Po dveh letih dela je čez noč zbolel. Izgubil je vid in motoriko, roke in noge mu niso več delovale. Dve leti je bil na bolniški. Tri mesece v Soči na rehabilitaciji. Šlo je za akutno vnetje živčnega sistema.

Zgodba ni osamljena. Kot so na okrogli mizi v organizaciji Zavarovalnice Triglav in Združenja Manager ta teden poudarili menedžerji, ki so se že srečali s podobnimi težavami, je zdravstvenih težav med menedžerji ogromno, a se zaradi tabujev o njih ne govori.

Vse zgodbe se niti ne končajo srečno. Zdravila, kot so Helex, Xanax, Ecytara, sicer pomagajo, a ne na dolgi rok.

»Na določeni točki se nisem več spomnil, kako je ime mojemu sinu,« pove drugi. A kako naj tisti, katerih naloga – če ne kar poslanstvo – je reševanje finančno obubožanih družb, ki zaposlujejo in režejo kruh več sto ljudem, priznajo, da ne zmorejo več? Kdo bo namesto njih? Bo drugim mar za delovna mesta in ljudi, ki bodo ostali na cesti? Sem naredil vse, kar je v moji moči? Zagotovo empatični menedžerji občutijo več anksioznosti. »Zvečer ne spiš, ker ene izmed 99 stvari nisi naredil dobro.«


Kot piše kolegica Milka Bizovičar, je na delovnih mestih v Sloveniji veliko toksičnih okolij, ki pri ljudeh povzročajo nespečnost, preutrujenost, nemir, strah, tesnobo in podobno. V Sloveniji ena odsotnost z dela zaradi srčnožilnih bolezni v povprečju traja malo manj kot 40 dni, zaradi duševnih in vedenjskih motenj pa približno 45 dni. Problem pri menedžerjih pa ni odsotnost z dela, ampak prezentizem, ki njihove težave še poveča. Marsikdo jih tudi ne razume – kaj pa imajo oni za jamrati, saj so dovolj plačani. Znano? Bolj ko razmišljam o pritiskih današnjega poslovnega sveta, bolj se mi zdi, da je rešitev zgolj ena.

Na prvo mesto postaviti zadovoljstvo ljudi, to je strank in zaposlenih, ne pa finančnih rezultatov. Ti bodo, kot pravi Sean Ellis, ki je – ironično – skoval izraz »growth hacking« (pametna raba tehnologij za doseganje rasti podjetij), sledili avtomatsko, če se bodo podjetja posvečala povečevanju dostavljene vrednosti strankam. To pa je mogoče le tedaj, če k skupni zvezdi severnici stremijo vsi zaposleni, tako najšibkejši kot tudi najmočnejši členi. Tako je verjetnost, da pride do kriznega reševanja podjetji in s tem družin, zagotovo statistično nižja. Spomenika zaradi vašega dela vam tako ali tako ne bo nihče postavil.

Več iz rubrike