Ko menedžerji okupirajo javno upravo

Ravno pravšnja mešanica miline, altruizma in osredotočenosti. Ženska v pravem pomenu besede. »Kako vam lahko pomagam, gospod? Se boste najprej malo usedli, le za minutko, prosim? Boste morda popili kavo, sok? Oprostite, samo ta telefonski pogovor končam in takoj bom z vami,« me je pobožala s svojo prijaznostjo.

Bil sem razorožen in pomirjen. Takoj sem začutil, da bom svojo birokratsko dolžnost opravil hitro in učinkovito ter območje upravne enote zapustil židane volje.

Ostanimo še malo na področju fikcije. Predstavljajmo si, da je sanjska ženska z upravne enote del avantgardne ekipe menedžerjev, ki so okupirali javni sektor v državi.

Vrhovni menedžer je svoji ekipi naročil, da morajo v vse segmente državnega aparata uvesti podjetniški duh. Javna uprava mora postati veliko uspešno podjetje, delujoče po zahodnih merilih uspešnosti. Na prvem mestu morajo biti potrebe strank. Več zadovoljnih strank pomeni tudi več dobička za javno upravo, saj državljani redno plačujejo dajatve, takse, pristojbine ipd. Vsaka pohvala stranke konkretnemu javnemu uslužbencu je razlog za postopno zvišanje njegove plače, in obratno: vsaka utemeljena kritika stranke pomeni razlog za postopno znižanje njegove plače.

Svoje storitve javna uprava trži po marketinških načelih. Tisti oddelek, ki je uspešnejši pri trženju in pri katerem se oglasi več strank, ima – logično – tudi več ugodnosti. Lahko si privošči zmogljivejše računalnike, najnovejšo klimatsko napravo, novo pohištvo. Zaposleni na takem oddelku tudi sicer kotirajo visoko. Imajo najboljše reference in posledično najvišje dohodke. Lažje kot drugi lahko prehajajo med različnimi oddelki, lažje najdejo drugo, bolje plačano zaposlitev.

V velikem državnem podjetju je uveljavljen kodeks poslovnega vedenja in tudi estetski kodeks. Vsi zaposleni morajo poznati osnove bontona, prijaznost in nasmešek na obrazu sta samoumevna, za Kranjce značilna pretirana domačnost velja za neugledno, nezaželeno prakso. Vsi so oblečeni po italijanskih modnih smernicah. Glavno vodilo je, da se mora stranka, ko pri njih opravlja določeno obveznost ali poskuša uveljaviti določeno pravico, počutiti udobno, zaželeno, spoštovano.

Tak državni aparat bi deloval po načelu enostavnosti. Eden od globalno najbolj priznanih in nagrajenih blogerjev, inovativni ameriški mislec, doma s pacifiškega otoka Guam Leo Babauta je v enem izmed svojih blogov zapisal: »Simplicity boils down to two steps: identify the essential. Eliminate the rest.« (»Enostavnost izvira iz dveh korakov – prepoznajte bistveno, zavržite vse drugo.«) In prav preprostost je duša učinkovitosti.

Če predpostavljamo, da bi podobno kot državno podjetje deloval tudi zakonodajalec – ta bi sprejemal kratke, jedrnate, razumljive in preproste zakone (denimo take, ki so bili veljavni v pravno izvrstno delujoči Avstro-Ogrski monarhiji), bi državni aparat lahko živel v čudoviti harmoniji s svojimi državljani.

Državljani imamo polno legitimnost, da zahtevamo, da se delovanje državne uprave usmeri na prav take podjetniške tirnice. Prvič zato, ker smo mi tisti, ki državni aparat financiramo. Plače javnih uslužbencev so v celoti odvisne od naših dajatev. In tisti, ki nekoga plačuje, ima tudi kakšno besedo pri tem, kako se mora plačani vesti in delovati, kajne? In drugič zato, ker mora javna uprava po zakonu služiti interesom državljanov. Taka so, denimo, tudi temeljna načela zakona o upravnem postopku, ki javnim uslužbencem zapovedujejo, da morajo varovati interese državljanov (recimo načelo varstva pravic strank, 7. člen ZUP, načelo ekonomičnosti, 14. člen ZUP).

Nastavki za podjetniški ustroj javne uprave torej obstajajo, najpomembnejše vprašanje, ki se v zvezi s tem pojavlja, pa je, zakaj v praksi ta ne deluje in javni sektor deluje kot od državljanov odtujeni slonokoščeni stolp, v katerem vedrijo do državljanov nemalokrat arogantni uslužbenci.

Kot je razsvetljeno dejal že zgoraj omenjeni Sowell, je jedro problema v tem, da smo dopustili, da se je po definiciji škodljiva birokratska miselnost, ki je ne razume nihče, razen birokratov samih, veliko preveč razrasla prav v deželi šentflorjanski.

Kako se je to zgodilo? Poglejmo malo novejšo zgodovino.

Ne smemo pozabiti, da je bil v Sloveniji več desetletij uveljavljen socialistični birokratski model, s katerim je država ohranjala oblast in posledično zatirala kakršnokoli ustvarjalnost, podjetniško vnemo, raziskovalnega duha. Glavni nosilec tega modela je bil birokratski aparat, ki je bil večinoma sestavljen, in posameznikov, ki so bili čisti antipod podjetnosti in ustvarjalnosti. Šlo je za manj sposobne, večinoma brezidejne aparatčike, ki pa so de facto prevzeli oblast v državi in začeli rovariti prav proti tistim podjetnejšim, ki bi – ironično – lahko, če bi jim dopustili normalno delovati, državo naredili boljšo ne le za sebe, ampak tudi zanje.

Narobe svet, torej.

Problem je, da pri nas na pomembna mesta v javni upravi še vedno prihajajo prav taki ljudje, ki so to birokratsko miselnost verjetno podedovali od svojih staršev, ki so pomembne državne položaje zasedali nekoč. Ti ljudje niso nikoli delovali v zasebni sferi in problemov zasebnikov niti ne razumejo niti ne čutijo. In iz nekega sprevrženega razloga državljane in podjetnike razumejo kot sovražnike, kar je ne le neumno, ampak za državo tudi skrajno škodljivo. Vsa čast nekaterim izjemam, denimo ministru Koprivnikarju, ki poskuša javno upravo vsaj nekoliko približati podjetniškemu delovanju. Večina državljanov ga pri njegovem delovanju podpira.

In morda bodo prav zaradi takih posameznikov moje lepe sanje nekoč postale resničnost. Upajmo.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.