Kdor nima političnega botra, je persona non grata v nadzoru državnih podjetjih

Dolgoročni uspeh kateregakoli podjetja (na svetu) temelji na njegovi sposobnosti privabiti, razvijati in predvsem, zadržati ljudi, ki bodo znali udejaniti njegovo strategijo. Izhajam seveda iz predpostavke, da podjetje ve, kaj hoče. Da je lastnikom, nadzornikom in zaposlenim na čelu z managerji jasno; zakaj »njihovo« podjetje obstaja, kaj so njegovi cilji in najpomembnejše,  kako jih bodo dosegli.

Ko govorim o prihodnosti podjetja imam v mislih njegov razvoj in rast v pogojih mednarodne konkurence, in ne protekcionističnega ohranjanja »pozitivne ničle« v pogojih brez sprememb. Verjamem, da če želim uspeti, moram okrog sebe zbrati ljudi, ki so boljši od mene. Vsa uvodna pojasnila so nujna, da bi bilo mogoče v pravilnem duhu deliti z vami mojo osebno zgodbo popolnega neuspeha.

Razumem in sprejmem, da bo moj zapis, kar je bilo večkrat že videno, marsikdo izrabil za obtožbo, da sem užaljen, ker bom delil konkreten primer korporativnega zapravljanja Slovenije. Če ne bi bilo te konkretizacije, bi rekli – še en, ki pametuje. Tako je to v Sloveniji – nikoli ne narediš ničesar prav, zmanjka nam samoreflekcije in deskreditirati posameznike postaja nacionalni šport, kjer pobiramo olimpijska odličja.

Ob koncu predsednikovanja upravnemu odboru Outfit7 so me nekateri podrezali, da bi bilo dobro, da (namesto, da »pametujem po svetu«) naredim nekaj koristnega tudi za slovenska državna podjetja. Ideja se mi je zdela dovolj provokativna, da sem potrkal na vrata svetovalca za gospodarstvo, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca.
 
Predstavil sem mu svoje poglede in ideje, požel (tako se je zdelo) odobravanje in dobil priporočilo, da se oglasim na SDHju. Tudi tam sem jasno povedal, da lahko verjetno dodam vrednost le tam, kjer imam izkušnje in kot potencialni podjetji navedel Telekom in Pošto.
 
Opravil sem predpisan postopek, po katerem mi je bilo dano vedeti, je bila kadrovska komisija nad drugačnim pristopom in razmišljanji navdušena. Ko so stekli postopki imenovanja, so mi iz SDHja sporočili, da so imenovali drugega kandidata. Neformalno so mi hkrati dali vedeti, da sem premlad, da preveč potujem po svetu in da nisem davčni rezident Slovenije. Istočasno je bil v nadzorni svet dotičnega podjetja imenovan človek, ki nima nobenih resnih mednarodnih izkušenj z vodenjem, je pa res, da živi v Kamniku, centralnem kadrovskem bazenu prejšnje vlade.
 
Razumel sem tudi namig, da naj ne vstopam v svet slovenskega korporativnega upravljanja z lastnim razmišljanjem in brez resnega političnega botra. No, ni težko ugotoviti, da je eden od njih jasno podal navodila SDHju, da naj poskrbijo, da ne postanem član NS. In prav tu nastopi bistveni problem. Poznam namreč zelo veliko slovenskih politikov. In veliki večini z veseljem ponudim roko sodelovanja kot neodvisni kandidat in zaprisežen vernik meritokracije. Z veseljem se odmaknem vedno, ko pride boljši kandidat, hkrati pa vztrajam, ker mi ni vseeno za prihodnost. Ne pristajam pa na to, da se politika vmešava v korporativno upravljanje. V trenutku, ko se to zgodi, korporativno upravljanje postane korporativno zapravljanje – in to v Sloveniji dokazujemo že vrsto let.
 
Čez nekaj mesecev sledi prošnja SDHja, če me morda lahko nominirajo za kandidata za zunanjega člana strateške komisije za nadzorni svet Telekoma. Privolil sem, saj sem verjel, da lahko s svojim znanjem, izkušnjami in povezavami pomagam in ustvarjam dodano vrednost. Ego sem dal v žep, titule postavljam za vsebino. Čakal sem na povabilo. Slednje je prišlo in bilo zaradi korone odpovedano. Prišlo je novo povabilo in nova odpoved. To igro sem vzel športno, časi so težki in seveda v njih zmagujejo najbolj prilagodljivi.
 
Pred meseci smo končno realizirali sestanek. Energija v sobi, čeprav sem bil prisoten preko elektronske povezave, mi je dala vedeti, da je bilo vabilo predvsem vljudnostno, brez resnega namena dejanskega kadrovanja.
 
Res je, da sam h klimi sestanka nisem prispeval, saj sem začel s trditvijo, da smo ljudje, ki vodimo podjetja temelj zgleda. In da me za Telekom skrbi, če rabijo za preprost sestanek s posameznikom devet mesecev. Obdobje ustvarjanja človeškega življenja.
 
Trdil sem, da je Telekom zaspal (in kasneje med vprašanji dobil očitek, da je država kriva za situacijo, sam pa sem trdil, da morajo vodilni prevzemati odgovornost in iskati rešitve, ne pa iskati krivca v drugih) in da se ne ukvarja z velikimi temami kot sta denimo umetna inteligenca in kibernetska varnost.  
 
Čeprav so mi na nek način ves čas hoteli povedati, da ne vem o telekomunikaciji nič (sami lahko preverite, kdo od članov NS izhaja iz področja telekomukacij) , sem jim razložil, da bi v komisiji gotovo moral sedeti poznavalec telekmomunikacij, da pa sam predstavljam nekaj, kar bi telekomi morali biti in kamor bi morali iti - saj je konec koncev pomembnost strategije ravno v pogledu na prihodnost. 
 
Na moj ambiciozen pogled, da Telekom vidim kot nišnega globalnega igralca, z jasnim odgovorom, kako bi moral izgledati Telekom leta 2025, sem od novega predsednika NS (v to, da je - zaradi uslug novi vladi - to mesto zasedel nekdanji zdravstveni minister, se zaradi gentelmentskega odnosa raje ne bom spustil) dobil realen komentar – kako bomo globalni igralci, če še regionalni nismo znali biti. Verjetno sem si žebelj zabil v krsto s tem, ko sem jih izzval, zakaj Telekom ni bil zmožen narediti Govorečega Toma. Saj veste, v Sloveniji se pač očitno ne spodobi biti velikopotezen.
 
Na vprašanje, če sem v življenju sploh delal s kakšnim telekomunikacijskim podjetjem sem povedal, da sam tudi Google in Apple štejem v slednjo kategorijo, da sem v dobrih odnosih s članico nemškega Telekoma in da sem v Indiji odpiral trg za Outfit7 s ključnima igralcema kot sta Tata in Jio, poleg tega sem bil po nakupu Outfit7 v stiku z največjimi kitajskimi telekomunikacijsko internetnimi podjetji kot so Xiaomi, 360, Huawei, Tencent … In čeprav sem že med predstavitvijo jasno povedal, da sem povezan tako z ZDA kot s Kitajsko, da nimam nobenega poslovnega odnosa, ki bi lahko pomenil konflikt interesov, je bilo jasno – dokončni metek je pomenila omemba družbe Huawei. Pustimo tokrat ob strani razmišljanje, da Slovenija z nagibom v eno stran bodoče hladne vojne, dela strateško napako.
 
Ob koncu sem dobil pojasnilo, da bodo povedali odločitev NS v roku tedna dni. Pa jim ni uspelo niti toliko profesionalnega odnosa, da bi se pogledali v ogledalo, kaj šele, da bi si nadzorniki vzeli čas za premislek. Takoj naslednji dan sem dobil informacijo:  da je komisija po razpravi sprejela sklep, da zaenkrat ne potrebuje stalnega zunanjega člana.
 
Nemudoma sem dvignil telefon in naročil prodajo Telekomovih delnic, saj v podjetje, kjer vsi vpleteni verjamejo, da vedo dovolj in da jim nihče ne more pomagati (mimogrede, o plačilu sploh ni bilo nobenega govora), preprosto ne morem verjeti in jim lahko zaželim le vso srečo. Več kot jasno pa je, da si nadzorni svet iz Telekoma ne želi ustvariti milijardnega podjetja in da so zanj mednarodne dimenzije kot kislo grozdje iz basni o lisici.
 
Naj vas ne skrbi zame. Še naprej bom v globalnem okolju sodeloval z mednarodnimi poslovnimi partnerji, v Sloveniji pa pletel zgodbe, kjer moje znanje cenijo in spoštujejo.
 
Tega, da bom jasno opozarjal na napake pa mi seveda ne bo vzel nihče. Letos sem pustil Petrol ob strani, čeprav je žalostno gledati, koliko dobrega kadra je zapustilo podjetje po incestnem ravnanju predsednice nadzornega sveta pred meseci. Šah mat Petrolu je bil po mojem mnenju s tem zadan, v zgodovino pa se je zapisal še en primer korporativnega zapravljanja Slovenije.
 
Telekom gre očitno po enaki poti. Postaja prostor za nagrade nekdanjim politikom, kjer ambiciozni posamezniki nimamo kaj iskati. Problem je, da Telekom in Petrol nista osamljena primera korporativnega zapravljanja Slovenije. Kako boleče mora biti, ko to opazujejo tisti, ki Slovenijo rešujejo s tem, da so postavili imenitne zgodbe, plačujejo davke, državna podjetja, ki pa bi morala polniti državni proračun, pa lahko brez težav delajo napake, za katere prav nihče ne odgovarja.
 
Uspešno, torej učinkovito korporativno upravljanje, nima politične barve, ampak gre izključno za domeno strokovnosti. V Sloveniji pa je, žal, talec političnih in osebnih interesov tistih, ki imajo v rokah odgovornost upravljanja države. Ali tistih, ki od zadaj vplivajo na te ljudi. V bistvu je na koncu vseeno, kdo je kriv, ko izginja prihodnost države, nosimo odgovornost vsi, tudi tisti, ki le tiho opazujejo.