Kdo je psihopatska ultra-manjšina, t.i. poslovni »sharki«?

Za morske romantike eden izmed najbolj presunljivih prizorov se je pripetil pred skoraj petnajstimi leti na Novi Zelandiji v bližini Aucklanda. Skupina novozelandskih plavalcev je tedaj ušla smrtonosnim zobem velikega belega morskega psa, zahvaljujoč nepričakovanemu posredovanju delfinov, ki so jih obkrožili in tako oblikovali rešilno pregrado, ki jih je rešila pred njim.
Eden izmed plavalcev je povedal, da je bil morski pes le dva metra od njega in da ga je videl povsem razločno, saj je bila voda čista kot kristal, ter da se je zavedal, da jih želijo delfini zavarovati. Potem, ko so bili približno 40 minut obkroženi z delfinskim »varnostnim kordonom«, je plavalcem uspeli uiti zobem morskega psa ter so se živi in zdravi rešili na obalo.

Raziskovalko na aucklandski univerzi in strokovnjakinjo za morske sesalce Rochelleo Constantinea obnašanje delfinov ni presenetilo, saj je vedela, da delfini radi pomagajo tistim, ki so nezaščiteni. Pravi morski angeli.

---

Harmonija dela male stvari velike, njeno pomanjkanje pa povzroči njihov propad - Salustij, rimski zgodovinar

---

V poslovnem svetu prispodoba morskih psov pripada izrazitim negativcem: lopovom, zločinskim tajkunom, pohlepnežem in podobni nesnagi, predstavnikom plenilske ultra-manjšine, ki po mnenju britanskega Guardiana povsem ustreza klinični definiciji psihopatov.

S to psihopatsko ultra-manjšino sicer pametni in uravnoteženi ljudje večinoma nimajo nobenega opravka, saj se ji že po intuiciji izogibajo, a se navkljub temu v družbi pojavlja veliko posameznikov, ki jih ti morski psi na tak ali drugačen način privlačijo.
Nekaterim predstavljajo celo model za hitro in »iznajdljivo« bogatenje. Kažejo jim pot, kako, ne glede na trupla, ki jih puščajo za seboj, »poslovno uspeti«.   
Pojavlja pa se vprašanje, zakaj jih sploh privlačijo? Dobro, nesporno drži, da so oboževalci in vzorniki običajno narejeni iz podobnega testa. To so pohlepni »plebejčki«, ki pa jim za to, da bi lahko živeli življenje svojih vzornikov, manjka nekaj inteligence in tudi nagona morskega psa.



Življenje tovrstnih plenilcev je namreč nadvse klavrno, polno žalostnih in grdih dogodkov. Živijo v konstantnem stresu, dobesedno prepojeni so s slabimi impulzi, saj se vsak dan »pretepajo« z desetinami, stotinami takih ali drugačnih sovražnikov: s poslovnimi tekmeci, zaposlenimi, zločinskimi lobiji, inšpektorji, policijo, javnimi tožilci, sodniki, stečajnimi upravitelji in podobnimi. Kot zveri v zverinjaku. Nič čudnega, da številni izmed njih goltajo antidepresive kot jagodne bonbončke.

Tudi, če so zaradi denarja ali/in poslovnih povezav ali dobre »omreženosti« zaščiteni pri tem ali onem inšpektorju, javnem tožilcu ali sodniku, kar seveda mnogi nesporno so, pa to definitivno ne odtehta klavrnosti njihovega siceršnjega življenja.

Čeprav jim denar in poslovne povezave omogočajo, da jih je nekoliko težje spraviti za rešetke, kot denimo navadnega državljana Toneta, ki je sosedu ukradel nekaj kur, pa je to vendarle slaba tolažba. Ne glede na to, da jim (za zdaj) še ni treba v zapor, so stisnjeni v kot na tisoče drugih načinov. Predvsem nikoli ne vedo, do kdaj bo njihova sodna ali drugačna zaščita trajala, če sploh. Ta grožnja je konstantna in v večini primerov dolgotrajna, pri mnogih se bo zavlekla še globoko v upokojitev. Poleg tega na njihov plen v zasedi čakajo številni poslovni tekmeci ali pa povsem navadni ljudje, ki so jih ti plenilci nekoč na grd način izigrali, ogoljufali, ponižali.



Številni plenilci nenehno dobivajo grozilna sporočila, ogroženi so tudi člani njihovih družin, njihovi prijatelji in poslovni partnerji. In tako v lupinah svojih blindiranih porschejev ali mercedesov sami sebe prepričujejo, da vseeno živijo čudovito tajkunsko življenje, čeprav globoko v sebi še predobro vedo, da ni tako, da so nekje zavozili in, da morajo zdaj živeti s posledicami svojih nespametnih odločitev.


Kateri človek, ki ima » vse čiste« bi si želel tako življenje?

Po drugi strani pa v poslovnem svetu obstaja veliko modrih in uspešnih podjetnikov s poglavitnim ciljem – doseči poslovno harmonijo, nekakšno poslovno nirvano. Ti ljudje imajo human odnos do sodelavcev in do podrejenih. Nimajo nobenih dolgov in niso nikoli v rdečih številkah. Zoper njihovo podjetje ne teče noben sodni postopek. Njihovi zaposleni redno dobivajo plače.
Če se le da, morebitnih (neizogibnih) konfliktov s poslovnimi partnerji ali strankami ne rešujejo »pretepaško« in kolerično na sodiščih (mnogi živijo v zmotnem prepričanju, da s tem, ko vsako malenkost »gonijo« na sodišče, kažejo svoj pogum, čeprav je to pogosto le znak njihove kratke pameti), ampak diplomatsko, z vzajemnim popuščanjem, na zunajsodni način. Slabe, pohlepne in konfliktne ljudi, ki bi jim znali povzročati težave, začutijo že od daleč in se jih izognejo v širokem loku.



Ne goltajo antidepresivov kot jagodne bonbončke, ne »snifajo« in se s svojimi smešnimi udarci in nešportno postavo ne smešijo na enem izmed golf igrišč, ampak se raje ukvarjajo z resnimi športi, prebirajo pametne knjige, svoj prosti čas pa praviloma preživljajo s svojimi najbližjimi, ki jim grejejo srca.

Tako kot v morskih širjavah tudi v poslovnem svetu prihod morskih psov ponavadi vzbudi nekaj vznemirjenja in strahospoštovanja. A je strah pred njimi – podobno kot v morju – ponavadi predimenzioniran.

Poslovni »sharki«, pa naj se še tako šopirijo, so namreč izjemno redki, osamljeni in predvsem bistveno manj nevarni, kot se zdijo na prvi pogled. Čeprav s svojim plenilskim obnašanjem začasno porušijo naravni red in nekaj rib celo požrejo, je njihova napadalna misija ponavadi kratkotrajna. Hitro se namreč vzpostavi »varnostna« falanga delfinov, ki jim učinkovito prepreči nadaljnje plenjenje.
In potem hitro potonejo v pozabo. Kot, da jih nikoli ni bilo. Nepomembni.