Kdo je odgovoren za sanacijo okoljske škode in kakšne ukrepe mora sprejeti?

Ključno je vprašanje, kdo je v resnici odgovoren in dolžen plačati stroške sanacije nastale okoljske škode ter kakšni so predpisani ukrepi, ki jih je v takih primerih treba čim prej sprejeti oziroma izvesti.

Na evropski ravni je to vprašanje že leta 2004 uredila direktiva 2004/35/EC o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, zahteve katere so bile v slovensko zakonodajo v celoti prenesene z novelo zakona o varstvu okolja (ZVO-1) leta 2008 in pravilnikom o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode ter uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode leta 2009. Novela ZVO-1I, ki je bila sprejeta lani, pa skladno z direktivo še podrobneje opisuje ukrepe, ki se morajo izvesti takoj ob povzročitvi nesreče.

Temeljno načelo, uveljavljeno v devetem členu ZVO-1, je načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve za preprečevanje in sanacijo okoljske škode. Povzročitelj, ki je lahko ali fizična ali pravna oseba, je objektivno (ne glede na krivdo) odgovoren za sanacijo okoljske škode, ki se lahko zgodi v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, če ta spada med dejavnosti, navedene v drugem odstavku 110.a člena ZVO-1 (večinoma gre za dejavnosti, za izvajanje katerih je treba pridobiti dovoljenja pristojnih organov oziroma so posebej regulirane). Če pa povzročitelj okoljske škode ne opravlja dejavnosti iz drugega odstavka 110.a člena ZVO-1, je odgovoren le za nastanek okoljske škode na zavarovanih vrstah (na primer določene vrste rib) in habitatnih tipih (na primer barja in močvirja), če je škodo povzročil namenoma ali iz malomarnosti. Če je (odgovornih) povzročiteljev več in odgovornosti posameznega povzročitelja ni mogoče ugotoviti, so odgovorni solidarno.

Po načelu »plača povzročitelj obremenitve« je ta dolžan plačati vse stroške sanacijskih ukrepov.

V primeru nastanka okoljske škode mora povzročitelj najprej o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah primera obvestiti ministrstvo za okolje in prostor. Hkrati mora izvesti vse potrebne ukrepe, s katerimi je nastalo škodo mogoče omejiti, kar vključuje vse izvedljive ukrepe, s katerimi je mogoče nadzirati, odstraniti ali kako drugače ravnati z onesnaževali, da se omejijo oziroma preprečijo nadaljnja okoljska škoda in škodljivi vplivi na zdravje ljudi ter okolje. Lastnik ali drug posestnik zemljišča, na katerem je nastala okoljska škoda, mora povzročitelju dopustiti izvedbo sanacijskih ukrepov za odpravo škode. V drugem koraku mora povzročitelj ministrstvu hkrati s podatki o nastali okoljski škodi poslati tudi predlog sanacijskih ukrepov. Nabor, vrste in način izbire najustreznejših sanacijskih ukrepov za sanacijo okoljske škode so opredeljeni v uredbi. Ta določa različne vrste sanacijskih ukrepov in sanacij, na primer primarna sanacija, dopolnilna sanacija in kompenzacijska sanacija. Njihova izbira je odvisna od tega, ali je bila škoda povzročena tlom ali pa je nastala na vodah, zavarovanih vrstah ali habitatih.

Na podlagi predloga sanacijskih ukrepov, ki mu ga pošlje povzročitelj, ministrstvo prouči vrsto, obseg in pomembnost okoljske škode za prizadeti posebni del okolja in možnost njegove naravne obnovitve ter povzročitelju z odločbo odredi izvedbo najustreznejših ukrepov. Povzročitelj proti odločbi ministrstva nima na voljo pritožbe, lahko pa sproži upravni spor.

Če povzročitelj ne bi ravnal skladno z navedenim, lahko ministrstvo po uradni dolžnosti začne postopek, v katerem od povzročitelja zahteva informacije o škodi ter odredi izvedbo sanacijskih ukrepov. Začetek postopka sanacije lahko sproži tudi pravna ali fizična oseba, ki je zaradi nastanka škode prizadeta ali bi lahko bila prizadeta, ter nevladna organizacija. Te osebe imajo namreč pravico, da ministrstvo obvestijo o primerih okoljske škode in zahtevajo ukrepanje za sanacijo škode. Prav tako imajo te osebe v postopku izdaje odločbe o odreditvi izvedbe sanacijskih ukrepov, ki ga začne povzročitelj sam, položaj stranskega udeleženca, kar pomeni, da imajo v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranke (povzročitelji).

Po načelu »plača povzročitelj obremenitve« (angl. polluter pays) je povzročitelj dolžan plačati vse stroške sanacijskih ukrepov, ki se izvedejo na podlagi ZVO-1, prav tako pa tudi stroške ugotavljanja obstoja oziroma obsega okoljske škode, stroške vodenja upravnega postopka na ministrstvu, stroške zbiranja podatkov o škodnem dogodku ter stroške spremljanja in nadzora izvajanja sanacijskih ukrepov. Da se navedene obveznosti povzročitelja ustrezno zavarujejo oziroma da se mu prepreči izogibanje plačilu sanacijskih stroškov, ministrstvo hkrati z izdajo odločbe o sanacijskih ukrepih predlaga tudi vpis zastavne pravice na premoženju povzročitelja okoljske škode, od njega zahteva bančno jamstvo oziroma drugo vrsto zavarovanja v višini ocenjenih stroškov sanacijskih ukrepov, če bi moralo ministrstvo te ukrepe izvesti sam – država namreč subsidiarno skrbi za odpravo posledic in s tem povezane stroške.

Povzročiteljeva odgovornost za okoljsko škodo zastara, če preteče več kot 30 let od dne vzroka nastanka škode in v tem času proti njemu ni bil sprožen postopek ugotavljanja nastanka škode. Prav tako povzročitelj sanacijskih stroškov ni dolžan kriti v primeru, če dokaže, da je okoljsko škodo povzročila tretja oseba, škoda pa je nastala, čeprav so bili izvedeni ustrezni varnostni ukrepi, oziroma če je okoljska škoda nastala zaradi izpolnitve obvezujočega ukaza ali navodila državnega ali občinskega organa ali osebe z javnimi pooblastili.

Domen Neffat, LL.M. (Heidelberg), odvetnik in direktor, Odvetniška družba Neffat