Kdo bo vodil NZS?

Vprašanje, kdo bo na nasledil Aleksandra Čeferina pri vodenju Nogometne zveze Slovenije (NZS), ni zgolj »športno« vprašanje, temveč predvsem gospodarsko in športno-politično vprašanje.
Fotografija: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Osebni arhiv

Vodenje NZS, ki upravlja z letnim proračunom v višini 10 milijonov evrov in ki skrbi za razvoj najpomembnejše postranske stvari na svetu, zahteva od kandidata bistveno več kot le navdušenje nad nogometom. Po svoji naravi je NZS zveza društev, dejansko pa gospodarski subjekt. Četudi sodi po zakonu med neprofitne organizacije, je jasno, da mora biti njen poslovni cilj večanje svojega premoženja, seveda vse z namenom vlaganja v nogomet.

Novi predsednik bo dobil odlično doto

Dobil bo urejeno organizacijo z dobrim poslovnim modelom, modernim trenažnim centrom, vzpenjajočo Prvo ligo, jasnimi cilji, predvsem pa, prvič v zgodovini, z odličnimi povezavami na mednarodni ravni. Še nikoli v zgodovini samostojne Slovenije (in tudi v času nekdanje Jugoslavije) nismo imeli toliko ljudi, ki delujejo v okviru mednarodnih nogometnih organizacij.

Bodoči predsednik NZS se ne bi smel ukvarjati z reprezentanco in njenimi uspehi, saj so slednji le posledica dobrega dela na ostalih ravneh, športnih in organizacijskih. Dobro upravljenje in vodenje pomeni predvsem doseganje dobrih rezultatov tudi v odsotnosti vrhunskih tekmovalnih uspehov. Zmotno je namreč neprestano poudarjanje pomembnosti tekmovalnega rezultata, saj je NZS bistveno več kot nogometna reprezentanca in dober rezultat le dodatno pripomore k boljšim poslovnim uspehom. Čeprav se moška članska reprezentanca od leta 2010 ni uvrstila na zaključne turnije velikih tekmovanj, se recimo slednje ni negativno odražalo v poslovanju NZS (oportunitetna izguba dodatnega dohodka je seveda bila).

Osebni arhiv
Osebni arhiv

Vodenje NZS zahteva sposobnost strateškega vodenja ob pomoči svoje ekipe, povezovanja vseh deležnikov znotraj športa (od igralcev, klubov, medobčinskih nogometnih zvez, pristojnega ministrstva, OKS), ustrezno pozicioniranje znotraj mednarodnih nogometnih organizacij UEFA-e in FIFA-e ter predvsem sposobnost sodelovanja in iskanja rešitev z nasprotniki oziroma drugače mislečimi.

NZS tudi ne potrebuje konflikta, temveč dialog z vsemi deležniki. Novi predsednik mora biti svetovljan in sposoben diplomacije na domači, predvsem pa na mednarodni sceni. Slednje zahteva tudi obvladovanje vsaj enega tujega jezika (jugoslovanski tukaj ne štejejo).

NZS potrebuje svež obraz z novim, neobremenjenim pristopom in idejami. V luči velikih korupcijskih škandalov v svetu športa bo njegova naloga nadgraditi model dobrega upravljanja. Transparentnost delovanja in komuniciranja bi morala biti ena izmed prioritet. Slednje pa bo težko izvedljivo, če bo novi predsednik nekdo, ki pripada katerikoli struji znotraj nogometa oziroma se ga držijo sence preteklosti. Bistvenega pomena bo nameniti dodaten poudarek najmlajšim in ligaškim tekmovanjem oziroma klubom.

Kdo in kaj sta kandidata?

Kandidature je bilo potrebno vložiti do srede 30. novembra, na NZS pa bodo prispele kandidature javno oznanili šele v ponedeljek 5. decembra.

Svojo kandidaturo sta javno napovedala in tudi vložila Radenko Mijatović in Matjaž Nemec, medtem ko sta Ivan Simič in Izet Rastoder od kandidature odstopila. Prvi je praktično ves čas samostojne Slovenije del nogometne družine, Nemec pa vso svojo kariero gradi na odnosih in diplomaciji, amaterski in vrhunski šport pa je spoznal skozi projekte.

Po več kot 25 letih delovanja v okviru NZS je Mijatović obremenjen z »zarjavelostjo«. Novih, naprednih idej ne more predstavljati kandidat, ki je sam postal del sistema, čeprav je po drugi strani prav njegova prednost, da tako dobro pozna vse njegove strukture.

V oči bode dejstvo, da je Mijatović požrl svojo besedo, dano bivšemu predsedniku Čeferinu, ko mu je zatrdil, da ne bo kandidral za predsednika NZS. Ravno zato mu je Čeferin predal mesto vršilca dolžnosti predsednika, sicer bi ga kateremu od preostalih treh podpredsednikov. Ni namreč primerno, da predvolilne postopke na NZS vodi kandidat za predsednika. Slednje kaže predvsem na to, da je Mijatović podlegel skušnjavi po moči in vodenju. Predvsem pa kaže na to, da bi podobnim skušnjavam lahko podlegel tudi v prihodnje. Človeka namreč najbolje spoznaš, ko mu daš moč.

Mijatovića obremenjuje tudi dejstvo, da prihaja iz vrst sodnikov, kar mu spodkopava prepotrebno verodostojnost pri klubih.

Za vodenje NZS se med vsemi kandidati zdi najprimernejši Matjaž Nemec, ki v predsedniško bitko vstopa neobremenjeno in je ena njegovih največjih sposobnosti, da zna vedno poiskati kompromise. Če bi lahko Nemcu za generalnega sekretarja dodali še Mijatoviča, ki temeljito pozna organizacijo, se zdi, da bi lahko to bila zmagovita kombinacija za slovenski nogomet. Tako bi namreč združili sveže (in strateško) razmišljanje z natančnim poznavanjem ustroja slovenskega nogometa. Slednje seveda od predpostavki, da se po volitvah umika sedanji generalni sekretar Aleš Zavrl.

Slovenski nogomet se bo moral v prihodnjih letih soočiti s pomembnimi in zahtevnimi vprašanji statusa igralcev, stabilizacijo klubske scene in gradnjo blagovnih znamk, kot sta prva slovenska nogometna liga in reprezentanca. S tem se bo lahko spopadla le ekipa dovolj širokih nazorov in sposobna sprejemanja kompromisov v splošno korist nogometa.

Blaž Bolcar, odvetnik v Odvetniški pisarni Bolcar

Več iz rubrike

Komentarji: