Kdaj odpadek postane surovina?

Prvo poročilo o izvedenih ukrepih je komisija objavila januarja letos in iz poročila izhaja, da so odpadki še vedno v središču nadaljnjih ukrepov in da je čim hitrejše sprejetje zakonodajnih predlogov z dolgoročnimi načrti zmanjšanja odpadkov, ki se odložijo na odlagališčih, in povečevanja recikliranja in ponovne uporabe nujen za nadaljnji prehod v krožno gospodarstvo. Po ocenah naj bi več kot polovico v Evropi odvrženih odpadkov lahko uporabili za sekundarne surovine.

Tudi Slovenija, ki sicer sodi v svetovni vrh po deležu ločeno zbranih odpadkov, njena prestolnica pa je na evropski ravni predstavljena kot primer dobre prakse ločenega zbiranja odpadkov, glede deleža recikliranih odpadkov ostaja v ozadju. Glede na poročilo OECD iz leta 2015 je bilo v Sloveniji leta 2013 recikliranih le 6 odstotkov odpadkov, kar 36 odstotkov pa jih je končalo na odlagališčih.

Zakonodajni predlog o odpadkih naj bi zajemal tudi jasnejšo razmejitev med odpadki in stranskimi proizvodi ter surovinami z namenom spodbuditi trg stranskih proizvodov in recikliranih surovin. Določitev enotnih kriterijev, na podlagi katerih določen material ne šteje več za odpadek, je nujen za zagotavljanje ne zgolj varstva okolja, temveč tudi pravne varnosti, enakih konkurenčnih pogojev in odprave nepotrebnega upravnega bremena ter s tem zagotavljanje gospodarske koristi. Pravila, ki veljajo za uvoz, pošiljanje in nadaljnjo obdelavo odpadkov, so namreč bistveno strožja od tistih, ki veljajo za uvoz, pošiljanje in nadaljnjo obdelavo proizvodov.

Unsplash

V primeru neenakih kriterijev se tako lahko zgodi, da material iste vrste, vendar pridobljen iz različnih držav, enkrat šteje za proizvod, drugič pa za odpadek, pri čemer je v slednjem primeru uvoz v državo dovoljen le ob upoštevanju pravil o pošiljanju odpadkov ter ustrezne notifikacije pošiljke v državi izvora in državi prejema, nadaljnja predelava pa le z ustreznimi okoljevarstvenimi dovoljenji za predelavo odpadkov.

V Sloveniji vprašanje, kdaj neki material šteje za odpadek ali ne, ureja uredba o odpadkih, ki je v slovenski pravni red v zvezi s tem vprašanjem prenesla direktivo 2008/98/ES z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv. V skladu z uredbo o odpadkih in navedeno direktivo se za odpadek šteje »snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči«.

Pri tem je treba poudariti, da iz prakse sodišča EU dosledno izhaja, da je treba definicijo odpadka razlagati široko, ter da je dejstvo, ali je neki material odpadek ali ne, odvisno od okoliščin posameznega primera. Vsekakor pa material po mnenju sodišča šteje za odpadek in ga je kot takega treba obravnavati kot odpadek tudi v primeru, ko izpolnjuje pogoje za »neodpadek«, ki jih je izoblikovalo sodišče EU, če se ta material dejansko zavrže. Iz sodne prakse je tako mogoče skleniti, da je odpadek vsaka snov ali predmet, ki jo njen imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči in je zaradi tega podvržena postopkom odstranjevanja, predelave ali recikliranja, vključno s snovmi ali predmeti, ki jih je mogoče ponovno uporabiti na trgu ali imajo kakšno tržno vrednost.

Na podlagi sodne prakse sta direktiva 2008/98/ES in na njeni podlagi uredba o odpadkih uredili dvoje okoliščin, ko material ne bi štel za odpadek in kot tak ne bi bil več podvržen pravilom za uvoz odpadkov, in sicer v primeru stranskega proizvoda in v primeru prenehanja statusa odpadka. Do slednjega primera, da z odpadkom ni treba več ravnati kot z odpadkom, pride v dveh primerih:

• potem ko je izvedena predelava odpadka v proizvode, materiale ali snovi za uporabo v prvotni ali drug namen ali pridobivanje energije, ali
• če je odpadek vključen v enega od postopkov predelave, vključno z recikliranjem, ter so v tem postopku predelave in ob predaji odpadka drugemu imetniku izpolnjena merila za prenehanje statusa odpadka, določena za tovrstne materiale s posebnim predpisom EU.

Pri presoji prvega primera je treba spoštovati tudi merila direktive 2008/98/ES ter odločitve veljavne sodne prakse. Merila direktive 2008/98/ES so: snov ali predmet se običajno uporablja za določene namene; za to snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje; snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določene namene ter izpolnjuje zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode; in uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi. Ob upoštevanju teh meril je treba tako v vsakem primeru posebej odločiti, ali so določeni odpadki ob upoštevanju veljavne sodne prakse prenehali biti odpadki.

Če ne bo prave regulative na nacionalni in Eu ravni, bo »ekološko«, »reciklirano«, »krožno« zgolj marketinški trend.

Predpostavka za drugi primer pa je, da je zakonodajalec (bodisi na ravni EU bodisi na ravni države članice) sprejel poseben predpis, ki določa posebna pravila za prenehanje statusa odpadka za posamezne materiale. Do sedaj je bil tak poseben predpis pripravljen za naslednje odpadne materiale: železo, jeklo, aluminij, steklo in baker. Za material, katerega delež odlaganja na odlagališčih je največji, to je odpadno plastiko, pa tak poseben predpis še ni bil sprejet in je na ravni EU v pripravi že dalj časa.

Navedena določba o prenehanju statusa odpadka je široka in nekonkretizirana. Brez določitve nadaljnjih kriterijev za razmejitev odpadka od neodpadka pa praktično ni uporabna v praksi oziroma nujno zahteva pomoč pravnega strokovnjaka. Tudi zakonodajni predlogi evropske komisije, sprejeti v okviru svežnja o krožnem gospodarstvu, k jasnosti določbe ne prispevajo, temveč natančno določitev meril za prenehanje statusa odpadka še vedno prepuščajo »posebnim predpisom«.

Da bi odpadki enega podjetja lahko postali sekundarna surovina drugega podjetja, ni naloga le proizvajalcev, industrije in potrošnikov s spremembo njihovega obnašanja in večje inovativnosti, temveč tudi naloga oblasti tako na nacionalni kot EU ravni z vzpostavitvijo ustreznega regulatornega okvira. Dokler bo ta premalo konkretiziran, še vedno poln administrativnih ovir in se ne bo izvajal, deležnikom, ki se zavzemajo za prehod h krožnemu gospodarstvu, ne bo zagotovljen »level playing field« in bo oznaka »ekološko«, »reciklirano«, »krožno« ostala le marketinški trend.

Ana Grabnar
odvetnica, Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji