Kapitan nogometne ladje 
s 450 člani posadke

To je moja družba in nanjo, predvsem pa na vse kolegice in kolege, sem čustveno močno navezan.

Še bolj sem navezan na svoje štiri punce, Barbaro in najine hčere. Žal mi je, da sem zdaj še manj doma, kot sem bil prej, a prepričan sem, da to razumejo. V družini se medsebojno zelo podpiramo. Barbara je bila vesela zame, tako ona kot najina tri dekleta vedo, da bom izkoristil vsak trenutek, ko bom imel čas, da se vrnem domov. In če bi v prihodnosti ocenili, da bo odsotnosti preveč, se bo družina preselila k meni. A za zdaj o tem ne razmišljamo. Vem, da nas prav nobena funkcija ne more ločiti ali nam vzeti naše povezanosti … Zaradi družine sem, kjer sem. Poganja me naprej, pa naj se sliši še tako sentimentalno.

Moj cilj je, da bi bil v življenju srečen. Trenutno mi to uspeva. Nikoli si nisem postavljal posameznih ciljev, ampak sem se vedno prepuščal toku življenja. Vsak dan mi je prinesel nov cilj.

Kot otrok sem si želel biti pomorščak, kapitan velike ladje. Do pred nekaj meseci nikoli nisem niti pomislil, da bi kandidiral za funkcijo predsednika Uefe. To se je zgodilo spontano. Ko sem videl, koliko nogometnih zvez me podpira, sem se s svojimi dekleti pogovoril in se odločil. Takšne možnosti človek ne dobi še enkrat. Zavedal sem se, da gre za življenjsko priložnost. Izziv sem sprejel.

Dan pred volitvami, 14. septembra, je minil hitro. Spominjam se predvsem tega, da so z mano hoteli govoriti tisti predsedniki nogometnih zvez, ki se še niso dokončno odločili, koga bodo podprli. Hotel so oblegali novinarji z vsega sveta, ki so hoteli opraviti pogovor »z neznancem iz neke Slovenije«.

Glede na javno izraženo podporo večine članic sem pričakoval, da bom izvoljen, a sem vseeno takrat, ko smo čakali na objavo rezultatov razmišljal, ali je mogoče, da sem se zmotil. Je rezultat lahko drugačen? So ljudje, ki so mi javno izrekli podporo, iskreni ali se prenarejajo? Kaj če je v ozadju večja igra? Potem sem bil izvoljen in dvom je izginil.

Prva dva delovna dneva sta bila popolnoma nora. Prišel sem v torek zjutraj. Pokazali so mi pisarno, nato so se pri meni na sestanku zvrstili vsi direktorji oddelkov. Po nekaj urah je vstopila poslovna sekretarka in sporočila, da me v veliki konferenčni dvorani čaka vseh 450 zaposlenih! 450! Odšel sem jih pozdravit, nato pa sem se vrnil na pogovore z direktorji. Kmalu je sekretarka spet vstopila in vprašala, ali bom kaj jedel, ker se nam že malo mudi. Vprašal sem jo, kam se nam mudi, in rekla je: »V London!« Rekel sem lahko le: »Prav ...« Čez kako uro sem že letel proti Londonu. Naslednji dan sem imel sestanek z županom Londona, nato govor, tiskovno konferenco, k meni je pristopil generalni sekretar Uefe in rekel, da se nam že malo mudi. Vprašal sem: »Ali gremo v hotel?« Rekel je: »Ne, v Rim.« In čez kakšno uro sem že letel proti Rimu … Ko sem se po natrpanem urniku v Rimu vračal domov, sem se spraševal, kaj mi je bilo tega sploh treba?! No, naslednji teden je bil mirnejši … Na srečo.

Uefa je zelo velika organizacija, ki trži morda najboljši produkt na svetu, nogomet. V zadnjem času je nastal manjši zastoj v razvoju. Predvsem na področju transparentnosti in dobrega upravljanja Uefa ni šla v korak s časom. Čas je za novo, mlajšo ekipo ter nove ideje. Tako kot 76 odstotkov evropskih nogometnih zvez tudi sam ocenjujem, da lahko pripomorem k razvoju te organizacije. Podpora, ki sem jo dobil na volitvah, je velika odgovornost. Zavedam se je.

Prav tako kot se zavedam odgovornosti, me vedno znova in znova razveseljuje to, kako je z nogometom mogoče pozitivno vplivati na svet. No, priznam tudi, da je čudovit občutek, ko slišiš, kako svetovni nogometni in drugi nenogometni voditelji nenadoma spoštljivo govorijo o Sloveniji.  

Aleksander Čeferin, odvetnik iz Odvetniške družbe Čeferin, predsednik Nogometne zveze Slovenije in novi predsednik Uefe 

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.