Kam plezamo?

Ne le da se vsakomur – če smo malo poduhovljeni – dobro vedno vrne z dvojnim dobrim, ampak v trenutku, ko nekoga nekaj naučimo, dobimo ne le dober občutek, saj smo ljudje po naravi altruisti, ampak dobimo v svojo družbo dolžnika. Mislim v pozitivnem smislu. Dolžnik bo čutil zavezo, da nam uslugo vrne. To pomeni, da smo s svojim ravnanjem ustvarili odlične pogoje za medsebojno pomoč. To pa lahko vodi le v vsesplošno blaginjo. Ampak slovenska družba ni na tej ravni občutenja sveta okoli sebe. Bolje rečeno: ni več. Namesto da bi se kot nekoč povezovali, se doživljamo kot grozeče nevarnosti, ki si iz ust trgamo še zadnje grižljaje. Zapiramo se vase in v svoje male svetove.

Če ne živimo v »polisu, smo bodisi bog bodisi zver«.

Ne drži?! Kaj pa, če vas spomnim, v kakšnem razmahu je alpinistično plezanje? Ta sicer lepa športna dejavnost je v zadnjih letih po krizi postala prava uspešnica, saj skoraj ni Slovenca, ki ne bi plezal ali vsaj poznal pravega plezalskega navdušenca, morda celo zasvojenca. Zasvojenca? S čim? Z begom. S skrivanjem za ograjo individualizma. S tekmovanjem s samim seboj, preseganjem lastnih meja (zmogljivosti) in omejitev. Morda pa s plezanjem po hierarhični lestvici. Navzgor! In, ja, seveda plezalci res znajo plezati navzgor, vse do vrha, kjer zmagoslavje in užitek ob pogledu na krajino slavijo ... sami. Je to res zmaga? Za družbo, če ta šport razumemo kot prispodobo, je to vsekakor poraz, kajti ljudje bi morali delovati kot družbena bitja, ki za svoj obstoj potrebujejo skupnost. Kajti če ne živimo v »polisu ali zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebujemo«, smo, kot je dejal že Aristotel, »bodisi bog bodisi zver«. Verjamem, da nismo (postali) zveri. Le na ne ravno rožnati poti smo pozabili, kako lepo je bilo, ko smo bili prvaki v košarki, v ekipnem športu. Se še spomnite? Čas je, da se vrnejo ti časi; časi sloge in prijateljstva.