Kako živeti »Autopoiesis« v današnjem svetu in kako se revitalizirati?
Ugotavljamo, da se je človek na različnih ravneh oddaljil od narave, sebe, dela in zdravja.
Odpri galerijo
Že vrsto let se v okviru svojega znanstvenega in tudi osebnega raziskovanja ukvarjam s fenomenom, imenovanim »Autopoiesis«. Poskušam živeti in delovati kot ambasador »Autopoiesis«, čeprav ni lahko.
Autopoiesis v grščini pomeni dobesedno samo-produkcija ali samo-kreacija. To je naravni fenomen samo-produkcije, samo-delovanja ali samo-organizacije, ki ga najdemo v vseh bioloških sistemih, torej tudi znotraj človeka. Pionirja tega fenomena sta čilenska biologa Maturana in Varela, ki sta na začetku sedemdesetih let minulega stoletja, odkrila, da v celici poteka samo-obnavljajoče ravnovesje.Celica je torej avtopoietska enota in človek je potemtakem avtopoietsko bitje. V sebi ima vgrajene naravne principe, ki človeka vzdržujejo in samo-regulirajo. Imenovati nekaj za avtopoietsko je enako kot reči »to je živo bitje«. Ta pojem se je nato prenesel kot analogija samo-organizacije v kompleksnih poslovnih, ekoloških, družbenih in drugih sistemih.
Bistvena lastnost človeka kot živega sistema torej je, da je sposoben samo-adaptacije, ker vedno znova proizvaja sebi lastne snovi za samo-revitalizacijo. Ta princip deluje pri našem celostnem razvoju in nas vodi k samo-uresničitvi kot najvišji stopnji našega razvoja, kajti avtopoieza je živa dinamika v neprestanem gibanju po povratnih zankah. Človek po tej teoriji razvija samega sebe, ker se zaradi avtopoieze vse živo razvija in spreminja samo od sebe. Ljudje sami smo pravzaprav živ dejavnik tega, kar se dogaja, in to v dveh vlogah: kot opazovalci in kot akterji. V bistvu nam je Narava podarila vse principe, da lahko zavestno delujemo in ustvarjamo živi svet. Kako? S svojim opazovanjem lahko nenehno opazujemo dogajanje v okolici in če se nas to dogajanje dotakne oziroma smo pozvani v določeno aktivnost, lahko zavestno, spoštljivo in organizirano razmišljamo, usmerjamo in delujemo.
Več kot evidentno je, da je sodobni način življenja, sistem, v katerega smo vpeti, iz nas kot bitij, ki jim je lastna neživa, predvsem zunanja ustvarjalnost, naredil žive mrtvece. Čeprav mislimo, da smo živi, v resnici ne živimo. Naše življenje je le bolj ali manj nezavedno mehanično ponavljanje naučenih obrazcev vedenja. Ne poznamo se. Izgubili smo notranje naravno ravnovesje in se odtujili od svoje lastne vrojene živosti. Kako si povrniti avtopoiezo ali živost življenja v naše življenje? Dopustimo si da bodo procesi avtopoieze v nas spet nemoteno stekli. Poskušajmo najti živo harmonijo med aktivnostjo in počitkom, uspehom in neuspehom,… Čim več se radostimo in manj žalostimo, ne jezimo se, ampak dopustimo. Skušajmo najti lastno homeostazo za radostno ustvarjanje. Otroke, mlade in vse, ki živijo, usmerjajmo v polnožive in razigrane kreatorje svojega življenja.
Celostno zdravje si zagotavljamo z življenjsko dinamiko fizičnega in mentalnega zdravja, skozi vseživljenjsko obdobje. Človekovo naravno stanje je »biti zdrav« in to celostno zdravje si ustvarja od znotraj in od zunaj.
Z veseljem je videti mirne, sproščene, suverene, zadovoljne ljudi, ki jih povezujejo aktivnosti, da dosežejo boljšega sebe. Na tak način se ustvarja kolektivna zavest v sožitju, ljubezni in svobodi soustvarjanja.
Živimo v svetu ustaljenih kulturnih tradicij in omejitev, ki nas usmerjajo v to, kaj in kako vidimo, občutimo, ravnamo in prikrivamo, kar omejuje naš naravni proces ustvarjanja, zato ne moremo govoriti o napredku družbe, če ljudem niso dopuščene njihove naravne dejavnosti. Kot aktivna raziskovalka avtopoieze, ki je postala moje življenjsko vodilo, se vedno znova učim od najboljših, kajti avtopoieza je prav tako kontinuirano komuniciranje, spoznavanje in vseživljenjsko učenje.
Narava je naša prvinska učiteljica in vodnica, da se vsak dan nekaj naučimo.
*Avtorica je doktorica managementa kakovosti, antropologinja, avtorica, raziskovalka celostnega zdravja za revitalizacijo človeške skupnosti in ambasadorka »Autopoiesis«.
A kaj je pravzaprav »Autopoiesis«?
Autopoiesis v grščini pomeni dobesedno samo-produkcija ali samo-kreacija. To je naravni fenomen samo-produkcije, samo-delovanja ali samo-organizacije, ki ga najdemo v vseh bioloških sistemih, torej tudi znotraj človeka. Pionirja tega fenomena sta čilenska biologa Maturana in Varela, ki sta na začetku sedemdesetih let minulega stoletja, odkrila, da v celici poteka samo-obnavljajoče ravnovesje.Celica je torej avtopoietska enota in človek je potemtakem avtopoietsko bitje. V sebi ima vgrajene naravne principe, ki človeka vzdržujejo in samo-regulirajo. Imenovati nekaj za avtopoietsko je enako kot reči »to je živo bitje«. Ta pojem se je nato prenesel kot analogija samo-organizacije v kompleksnih poslovnih, ekoloških, družbenih in drugih sistemih.
PREBERITE TUDI:
Kako se samo-adaptirati in samo-revitalizirati?
Bistvena lastnost človeka kot živega sistema torej je, da je sposoben samo-adaptacije, ker vedno znova proizvaja sebi lastne snovi za samo-revitalizacijo. Ta princip deluje pri našem celostnem razvoju in nas vodi k samo-uresničitvi kot najvišji stopnji našega razvoja, kajti avtopoieza je živa dinamika v neprestanem gibanju po povratnih zankah. Človek po tej teoriji razvija samega sebe, ker se zaradi avtopoieze vse živo razvija in spreminja samo od sebe. Ljudje sami smo pravzaprav živ dejavnik tega, kar se dogaja, in to v dveh vlogah: kot opazovalci in kot akterji. V bistvu nam je Narava podarila vse principe, da lahko zavestno delujemo in ustvarjamo živi svet. Kako? S svojim opazovanjem lahko nenehno opazujemo dogajanje v okolici in če se nas to dogajanje dotakne oziroma smo pozvani v določeno aktivnost, lahko zavestno, spoštljivo in organizirano razmišljamo, usmerjamo in delujemo.
Zakaj je človek »živ mrtvec«?
Več kot evidentno je, da je sodobni način življenja, sistem, v katerega smo vpeti, iz nas kot bitij, ki jim je lastna neživa, predvsem zunanja ustvarjalnost, naredil žive mrtvece. Čeprav mislimo, da smo živi, v resnici ne živimo. Naše življenje je le bolj ali manj nezavedno mehanično ponavljanje naučenih obrazcev vedenja. Ne poznamo se. Izgubili smo notranje naravno ravnovesje in se odtujili od svoje lastne vrojene živosti. Kako si povrniti avtopoiezo ali živost življenja v naše življenje? Dopustimo si da bodo procesi avtopoieze v nas spet nemoteno stekli. Poskušajmo najti živo harmonijo med aktivnostjo in počitkom, uspehom in neuspehom,… Čim več se radostimo in manj žalostimo, ne jezimo se, ampak dopustimo. Skušajmo najti lastno homeostazo za radostno ustvarjanje. Otroke, mlade in vse, ki živijo, usmerjajmo v polnožive in razigrane kreatorje svojega življenja.
A kje začeti svojo avtopoiezo?
Celostno zdravje si zagotavljamo z življenjsko dinamiko fizičnega in mentalnega zdravja, skozi vseživljenjsko obdobje. Človekovo naravno stanje je »biti zdrav« in to celostno zdravje si ustvarja od znotraj in od zunaj.
Z veseljem je videti mirne, sproščene, suverene, zadovoljne ljudi, ki jih povezujejo aktivnosti, da dosežejo boljšega sebe. Na tak način se ustvarja kolektivna zavest v sožitju, ljubezni in svobodi soustvarjanja.
Zakaj se učiti od najboljših?
Živimo v svetu ustaljenih kulturnih tradicij in omejitev, ki nas usmerjajo v to, kaj in kako vidimo, občutimo, ravnamo in prikrivamo, kar omejuje naš naravni proces ustvarjanja, zato ne moremo govoriti o napredku družbe, če ljudem niso dopuščene njihove naravne dejavnosti. Kot aktivna raziskovalka avtopoieze, ki je postala moje življenjsko vodilo, se vedno znova učim od najboljših, kajti avtopoieza je prav tako kontinuirano komuniciranje, spoznavanje in vseživljenjsko učenje.
Narava je naša prvinska učiteljica in vodnica, da se vsak dan nekaj naučimo.
*Avtorica je doktorica managementa kakovosti, antropologinja, avtorica, raziskovalka celostnega zdravja za revitalizacijo človeške skupnosti in ambasadorka »Autopoiesis«.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj