Kako o upokojevanju in pokojninah razmišljajo mladi pri nas? Kako se pripravljajo na ta čas? Kdaj mislijo, da je pravi čas za priprave? Zadnjih nekaj let pred upokojitvijo? Morda že v srednjih letih? Ali na to kdaj pomislijo že tudi predstavniki generacije Z, ki šele vstopajo na trg dela?

Začnimo z najmlajšo generacijo Z in 20+. Večina med njimi o upokojitvi ne razmišlja kaj dosti. To obdobje se jim zdi še precej oddaljeno, pred tem jih čaka še cela vrsta pomembnih dogodkov in odločitev. Če temu dodamo še moto FOMO (Fear Of Missing Out- strah, da bi kaj zamudili), ki je v tej generaciji precej prisoten lahko razumemo, da za razmišljanje o upokojitvi zares ni časa.


Iz tega razloga tudi ne razmišljajo veliko o varčevanju za to obdobje. Kar nekaj jih misli, da jih bo po prenehanju dela čakala pokojnina, kot skupek denarja, ki ga prejemaš vsak mesec. Tako razmišljanje kaže na to, da bi bilo potrebno mlade dovolj zgodaj seznanjati s pričakovanimi spremembami na področju upokojevanja in pokojnin.

Pri tem ne gre za sejanje strahu in negotovosti. Gre za ozaveščanje, da je smiselno v delovno aktivnem obdobju čim prej začeti z varčevanjem za tretje življenjsko obdobje. Tisti, ki se tega zavedajo, začnejo z varčevanjem že v študentskih letih.


Med milenijci (generacija Y) je razmišljanje že drugačno. To je  generacija, ki je z mize že odrinila vsiljeni čas za vrsto mejnikov v življenju. Enako velja za delovno aktivno obdobje in umik iz njega. Tudi za ta del življenja želijo, da temelji na  njihovih osebnih ciljih in željah in ne na pričakovanjih drugih.
 
Kako torej razmišljajo?
 
Večina se zaveda odgovornosti, da bodo morali za kakovostno življenje po upokojitvi v veliki meri poskrbeti sami, tako glede mentalne in fizične kondicije, kot tudi materialno. Mnogi v ta namen že varčuje v različnih oblikah, od naložb v finančne skladbe, v nepremičnine, do različnih zasebnih investicij.
 

Znajo loviti ravnotežje med delom in počitkom oziroma časom, namenjenim aktivnostim, ki jih veselijo, sproščajo, bogatijo in s tem pozitivno vplivajo tudi na njihovo delovno uspešnost. Znajo si postavljati prioritete, precej dobro obvladajo time management. Sebe znajo postaviti na prvo mesto in celo zavrniti na videz atraktivne in donosne projekte, če jih ti oddaljujejo od njihovega prepričanja in načina življenja.
 
O tem, kdaj bodo prestopili v obdobje upokojitve, želijo odločati sami. Tako kot se več ne uklanjajo pričakovanjem družbe na drugih področjih, ki so marsikje še kar prisotna. Kdaj zaključiti študij, kdaj si poiskati varno službo, kdaj si ustvariti lasten dom in družino. Mnogi ne vidijo razloga, zakaj bi morali takoj po končanem študiju skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas? Zakaj ne bi potovali že sedaj namesto šele po upokojitvi, ko bo, če bo? Vedo, da si izkušenj in manjkajočih znanj človek ne nabira samo z rednimi zaposlitvami.
 

Priprave na čas po upokojitvi ne smejo preveč vplivati na njihovo življenje tukaj in sedaj. Vse kar jih veseli, v čemer uživajo, kar radi počnejo, ustvarjajo itd. želijo polno živeti sedaj in ne odlagati na čas po prenehanju delovno aktivnega obdobja. To je najboljše zagotovilo, da bodo v novo obdobje, ko bo čas za to, vstopili zdravi, zadovoljni in brez obžalovanja, da so karkoli zamudili. YOLO moto te generacije (You Only Leave Once-samo enkrat živiš) je torej zares močan.
 
Nekateri si želijo pogoje za to, da bodo sami odločali o svojem delu, o področjih na katerih želijo ustvarjati, o ljudeh in organizacijah s katerim želijo sodelovati, o projektih na katerih želijo delati oziroma jih razvijati in voditi, ustvariti čim prej. Seveda je ta svoboda pogojena z materialno neodvisnostjo. To pa ne pomeni, da je njihov osnovni cilj čim hitreje obogateti. V ospredju njihovega fokusa je preprosto želja po svobodni izbiri področja ustvarjanja, strank, poslovnih partnerjev ter časa, namenjenega za delo in za ostale aktivnosti. Tako razmišljanje je zelo pogosto tudi pri tistih, ki se zgodaj odločijo za podjetništvo.


Za podjetništvo radi rečemo, da je način življenja, polno vsakodnevnih odgovornih odločitev in tudi polno vedno novih izzivov. Ne ukvarjajo se toliko z vprašanjem, koliko časa bodo morali še delati, ker tako ali tako želijo delati. Predvsem iščejo ustrezno ravnovesje med delom in ostalimi aktivnostmi, ob sočasnem utrjevanju temeljev finančne varnosti. Ko pa se že odločijo za prenehanje dotedanje podjetniške poti, se običajno podajo v novo.
 

Generacija X in 45+  je najbliže upokojitvi, vendar jo tudi večina njih vidi kot nekaj oddaljenega. Nekateri se, pod vtisom napovedi vedno novih pokojninskih reform sprašujejo, če jo bodo sploh dočakali. Tisti, ki si želijo ostati čim dlje aktivni pa se sprašujejo, kaj sploh je pokoj. Nahajajo se namreč v najbolj produktivnem in ustvarjalnem obdobju življenja. Pomembni so jim ugled, dosežki in spoštovanje v družbi, šele nato sledi plačilo za dobro opravljeno delo. Lahko si predstavljajo, da bodo v pokoju, vendar nikakor ne kot upokojenci.
 
Ustvarjalne moči v sedanjem obdobju ne želijo namenjati več izključno delu za druge, ampak tudi delu zase. Tudi z večjo skrbjo za zdravje ter krepitev mentalne in fizične kondicije. Mnogi v tem obdobju odkrijejo svoje pravo poslanstvo ali pa ugotovijo, da ga že živijo. Na to, da ga bodo lahko uresničevali tudi po 60. letu, morda v spremenjeni obliki, pa morajo misliti že sedaj.


Prosti čas, športne aktivnosti in zdrava prehrana so zato zelo visoko na njihovi prioritetni lestvici. Sama pokojnina tudi v tem obdobju (še) ni v središču fokusa. Se pa zavedajo, da bodo morali zanjo v veliki meri poskrbeti sami, če bodo želeli še naprej živeti dostojno in uresničevati cilje, ki si jih za to obdobje postavljajo.


Prav vsi pa se, ne glede na opisana razmišljanja, na neki način veselijo tudi obdobja po upokojitvi. Želijo ga izkusiti vedoč, da lahko vsako obdobje prinese kaj lepega. Pod pogojem, da ostaneš zdrav, vitalen in poln energije, za kar pa je potrebno začeti skrbeti že veliko prej. S tem, da znaš ločiti delo od prostega časa, da se posvečaš različnim interesom. Da v vsakem obdobju živiš polno tukaj in sedaj in se zavedaš, da moraš ob tem poskrbeti za svoj jaz tudi za obdobja, ki bodo sledila. Torej upokojitev od dela da, vendar ne upokojitev od življenja.