Kako učinkovito prenesti premoženje na svoje dediče?

Misel na to, da bi sprejeli odločitev o tem, kdo so naši dediči in kako bodo dedovali naše premoženje, pri večini ljudi povzroči nelagoden občutek, ki ga ob drugih vsakodnevnih skrbeh zlahka potisnemo na stran.
Fotografija: Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Foto Shutterstock

Ker pa je prihodnost negotova, z določitvijo prenosa premoženja ni smiselno preveč odlašati, še posebno če želimo, da zapuščina ne konča v napačnih rokah ali da bi postala predmet spora med člani naše družine.

Prenos premoženja bo seveda nastopil tudi, če za časa življenja glede tega ne bomo ukrenili ničesar. V takšnem primeru bo dedovanje potekalo na podlagi zakona, ki pa morda ne bo takšno, kot bi si v resnici želeli. Čeprav se potencialnim sporom med dediči žal težko v celoti izognemo in jih je v praksi kar precej, jih lahko v veliki meri preprečimo z vnaprej ustrezno urejenim pravnim nasledstvom, na primer, da z oporoko natančno opredelimo, kako naj dedovanje poteka. Pri tem se je treba zavedati, da ima oporoka kot dokument, s katerim razpolagamo s svojim premoženjem za primer smrti, zakonsko določene lastnosti, ki jih moramo nujno poznati, preden se lotimo njenega pisanja.

FOTO:JURE ERŽEN
FOTO:JURE ERŽEN


Vrste oporok

Oporoka je enostranski pravni akt, ki ga zapustnik v času življenja lahko kadarkoli spremeni ali prekliče. Čeprav načelno velja svoboda oporočnega razpolaganja, pri pisanju oporoke vendarle nismo popolnoma svobodni. Omejuje nas institut nujnega deleža. Zakon določa ožji krog oseb, ki so upravičene do deleža zapuščine v vsakem primeru in jih zapustnik ne more spregledati. To so zapustnikov zakonec, potomci in starši. Upravičeni so tudi zapustnikovi bratje, sestre in stari starši, vendar le v primeru, da nimajo sredstev za življenje in so pridobitno nesposobni. Izjemoma lahko nujne dediče razdedinimo, torej jim odvzamemo nujni delež, za kar pa morajo biti podani utemeljeni razlogi, glede katerih sta tako zakon kot sodna praksa zelo stroga in načeloma razdedinjenju nenaklonjena. Tak primer je, kadar je dedič storil hujše kaznivo dejanje nad zapustnikom.
Zakon določa šest vrst oporoke, za katere so predpisani točno določeni pogoji, ki morajo biti upoštevani. V nasprotnem primeru bo oporoka izpodbojna, lahko pa tudi nična.

Ena najpogostejših oblik je lastnoročna oporoka. Oporočitelj jo napiše z lastno roko ter se nanjo podpiše. Načeloma ni pomembno, kje v oporoki se podpis nahaja, je pa v preteklosti sodišče tudi že zahtevalo, da mora le-ta biti na koncu. Priporočljivo je navesti datum tudi sestave oporoke. Ključno pri presoji veljavnosti je pristnost oporoke.
Ker je z lastnoročno oporoko lahko povezanih več tveganj, je priporočljivejša tako imenovana pisna oporoka pred pričami. Takšna oporoka, ki jo običajno sestavi odvetnik, je lahko napisana tudi na računalnik ali kakšen drug medij, bo pa oporočitelj za veljavnost potreboval dve priči, ki jima z oporoko ne sme biti kaj naklonjeno oziroma ne smeta biti z njim v bližnjem sorodstvu ali v zakonu.

Pri sodni in notarski oporoki sodnik okrajnega sodišča ali notar ugotovi identiteto oporočitelja in zapiše oporočiteljevo izjavo. Takšna oporoka izključuje veliko tveganj, bo pa z njo povezanih več stroškov. Z namenom, da se tudi na mednarodni ravni zagotovi enotna oblika oporoke in s tem tudi pravna varnost, je bila uvedena mednarodna oporoka. To je oporoka, ki je napisana v skladu z mednarodno Haaško konvencijo in pomembno pripomore k poenotenju mednarodnega zasebnega prava. Zadnja, izredna oblika oporoke, pa je ustna oporoka, pri kateri oporočitelj pred dvema pričama izjavi svojo poslednjo voljo. To je mogoče samo takrat, ko oporočitelj zaradi izrednih razmer ne more narediti pisne oporoke.

Zakon o dedovanju prepoveduje sklepanje dednih pogodb in posledično tudi ne ureja tako imenovanih skupnih oporok. Kljub temu sodna praksa šteje za veljavno oporoko, v kateri dve osebi v istem dokumentu razpolagata v korist tretjega. Absolutno neveljavna pa bi bila oporoka, s katero bi dve osebi vzajemno druga drugo postavili za dediča. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-123/94 z dne 9. 10. 1997 presojalo vprašanje ustavnosti takšne prepovedi sklepanja dednih pogodb. Menilo je, da je odločilno vprašanje, ali je dopustno, da se zapustnik z dedno pogodbo odreče pravici do svobodnega razpolaganja s premoženjem za primer smrti.

Ustavno sodišče je štelo, da je zaradi dedne pogodbe, s katero se zapustnik vnaprej odloča o usodi premoženja, ki ga bo imel ob smrti in mu njegov obseg v trenutku sklepanja pogodbe še ni znan, njegova svoboda tako okrnjena, da je v nasprotju z načeli morale. Pogodba je namreč v nasprotju z oporoko bistveno bolj obvezujoča in se ne more enostransko preklicati.

Kljub temu naj ne bi bilo razpolaganje s premoženjem z dedno pogodbo načelno v neskladju z našo ustavnopravno ureditvijo (kot razlog za to mnenje Ustavno sodišče RS navaja, da dedna pogodba ni protiustavna v Nemčiji, ki ima podobno ustavno ureditev), v nadaljevanju pa vendarle ugotavlja, da naj bi bili med seboj obe obliki razpolaganja z lastninsko pravico primerljivi, vendar ima zakonodajalec pravico, da se odloči za primernejšo. Odločitev in predvsem obrazložitev sodišča je bila deležna veliko kritik, predvsem pa je presenetilo dejstvo, da sodišče ni upoštevalo morebitne možnosti, da bi ob primerni zakonski ureditvi oporoka kot tudi dedna pogodba obstajali druga poleg druge in se ne bi nujno izključevali.

Reuters
Reuters


Kako poteka dedovanje, če oporoke ni?

Če zapustnik ni napisal oporoke, bo nastopilo zakonito dedovanje. Zakon pri določanju, kdo naj bo zakoniti dedič, upošteva zapustnikovo domnevno voljo. Režim razporeja potencialne dediče v dedne rede.

V prvi dedni red spadajo zapustnikov zakonec in njegovi potomci oziroma njihovi potomci na podlagi vstopne pravice (pravice do dela zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi preživel zapustnika), ki dedujejo vsi enake deleže in od dedovanja izključijo vse druge.

Dedovanje na podlagi drugega dednega reda bo nastopilo samo takrat, ko zapustnik ne bo imel potomcev. V takšnem primeru dedujejo polovico starši in polovico zakonec. Če zakonca ni, njegov dedni delež priraste očetu in materi po enakih deležih. Kaj se zgodi, če ne deduje eden od staršev, na primer oče? Najprej pogledamo, ali ima kdo po njem vstopno pravico. Potem ti dedujejo njegov delež po vstopni pravici. Če pa tudi teh ni ali odpadejo od dedovanja, potem dedni delež očeta priraste materi. Če tudi mama ne bi dedovala, bodo lahko očetov delež dedovali materini potomci po vstopni pravici. Šele če noben od staršev nima potomcev, bodo ti dedni deleži prirastli zakoncu in tako lahko deduje celotno zapuščino.

V primeru, ko ni nikogar iz drugega dednega reda, se dedovanje preseli v tretji dedni red, ki ga sestavljajo stari starši oziroma njihovi potomci po vstopni pravici. Dedni deleži so taki, da vsak od starih staršev dobi enak dedni delež.


Zakonito dedovanje kot socialni korektiv

Dediči lahko izjemoma, če za to obstaja utemeljen razlog, zahtevajo večji delež od drugih sodedičev. Tako lahko na primer nepreskrbljen zakonec zahteva, da se njegov dedni delež poveča na račun zmanjšanja deležev drugih sodedičev ali enega izmed njih, ki je dobro preskrbljen. Sodišče ima pri odločitvi precej široka pooblastila, mora pa upoštevati določena merila. Ob tem, ko bo presojalo, ali naj takšni zahtevi ugodi, bo moralo upoštevati predvsem socialne in premoženjske okoliščine kot tudi pridobitne sposobnosti dedičev v konkretnem primeru.


Centralni register oporok

Pred časom smo bili priča poročanju o tem, da so okrajna sodišča založila kar 945 oporok. Oporočitelji so oporoke izročili v hrambo sodišču v prepričanju, da je takšna hramba najvarnejša, pa ni bilo tako. Po aferi so v Centralni register oporok zdaj vpisane vse do zdaj še nevpisane in nerazglašene oporoke, ki so bile sestavljene ali hranjene na sodiščih. Gre za informatizirano bazo podatkov, ki jo vodi Notarska zbornica. Poleg njih so v njej tudi podatki o vseh oporokah, ki so bile sestavljene pri odvetniku.

Vpis podatka o oporoki v register oporok je priporočljiv predvsem zato, da se zapustnikovo premoženje zagotovo razdeli v skladu z njegovo voljo, če je le-to izrazil z oporoko. Po smrti namreč sodišče z vpogledom v ta register ugotovi, pri katerem odvetniku je oporoka shranjena, nakar se shranjena oporoka pošlje neposredno sodišču, pri katerem se vodi zapuščinski postopek. S tem ni bojazni, da oporoke ne bi našli ali bi jo kdo predhodno uničil.

Tudi če smo oporoko sestavili sami, lahko na primer dosežemo vpis oporoke v register tako, da oporoko predamo v hrambo odvetniku, ki uredi vpis v centralni register oporok, mi pa dobimo potrdilo o hrambi.

Foto Shutterstock
Foto Shutterstock


Kdo je izvršitelj oporoke in zakaj ga je smiselno določiti?

Izvršitelj oporoke je oseba, ki jo v oporoki določi zapustnik in ji zaupa izvršitev določenih nalog po njegovi smrti. Obveznost izvršitelja je strogo osebne narave in je zato neprenosljiva. Določitev izvršitelja oporoke bo smiselna v več primerih, saj bistveno pripomore k hitrejšemu in lažjemu urejanju razmerij med dediči. Ker ti s svojo dedno pravico lahko prosto razpolagajo, se na zapuščinski obravnavi lahko zgodi, da se dogovorijo kaj, kar bi bilo v nasprotju z voljo zapustnika. Z določitvijo izvršitelja dosežemo prepoved dednih dogovorov in izvršitev oporoke natanko tako, kot si želimo.


Postavitev izvršitelja oporoke bo koristna v primerih, ko običajno nastanejo spori, zapleti ali nejasnosti pri prehodu premoženja, na primer ko bo dedičev več, ko se del premoženja nameni v splošno koristen namen, ko ima oporočitelj določene neplačane terjatve, za katere želi, da se izterjajo po njegovi smrti. Podobno je tudi v primerih, ko zapuščino sestavljajo sredstva, za katera je potrebno sodelovanje posebne, zaupanja vredne osebe (na primer pri prenosu zasebnih ključev denarnic za bitcoine ali druge kriptovalute, gesla sefov in podobno).

Če oporočitelj nalog izvršitelja oporoke natančno ne opredeli, jih določa zakon. Predvsem mora izvršitelj skrbeti za zapuščino, jo upravljati, poskrbeti za poravnavo zapustnikovih dolgov, izpolnitev volil in bremen ter nasploh skrbeti, da se oporoka izvrši v skladu z voljo oporočitelja.

Kako glede skupnega premoženja zakoncev?
Pomembno je poudariti, da je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom med zakonsko zvezo, njuno skupno premoženje. Delež skupnega premoženja, ki pripada preživelemu zakoncu, ne spada v zapuščino, deduje se zgolj delež zapustnika, po splošnih pravilih. Zapustnikov zakonec deduje na podlagi zakona bodisi v prvem bodisi v drugem dednem redu, če zapustnik ni imel potomcev. Če zakonec deduje v prvem dednem redu, deli zapuščino z zapustnikovimi otroki po enakih delih.


Se dedovanju lahko odpovemo vnaprej?

Za lažjo predstavo naj opišemo hipotetični primer: Oče je imel tri hčere. Poleg hiše je imel v lasti še manjše stanovanje, ki ga je že prej podaril najstarejši hčeri, ko je pričakovala prvega otroka. V zameno za podarjeno stanovanje, se je hči odpovedala dedovanju po očetu. Po smrti očeta sta si tako celotno zapuščino razdelili preostali dve hčeri. V takšnih primerih pa se lahko pojavi nov zaplet, na katerega moramo nujno biti pozorni že pri sklenitvi sporazuma o odpovedi dedovanju. Če se je hči odpovedala le v svojem imenu, bodo namreč do dedovanja upravičeni njeni potomci, preostali hčeri pa bosta tako dobili zgolj vsaka tretjino zapuščine.

Načelno se dediščini lahko odpovemo šele po uvedenem zapuščinskem postopku, saj s potencialno pravico vnaprej ne smemo razpolagati. V izjemnih primerih pa se lahko potomec in zakonec odpovejo dedovanju. Pogoj za to je, da so popolnoma poslovno sposobni. Gre za aleatorno odločitev (ne vemo, o čem konkretnem se izrekamo), ker nikoli ne vemo, kakšno zapuščino nam bo zapustnik zapustil (kaj če zadene na lotu?).


Razlika med izročilno in darilno pogodbo

Bistvena razlika med tema dvema pogodbama je, da pri izročilni pogodbi naklonjeno premoženje ne spada v zapuščino. Darilo, ki ga naklonimo dedičem po darilni pogodbi, se všteje v njihov dedni delež in posledično bodo dediči dobili toliko manj iz zapuščine. Tudi pri izročilni pogodbi gre za neodplačno naklonitev premoženja s strani izročitelja svojim potomcem ali zakoncu, za kar pa mora imeti soglasje drugih dedičev prvega dednega reda. Če soglasja ni, se naklonitev šteje za darilo. Namen izročilne pogodbe je, da izročitelj z bodočimi dediči vnaprej uredi dednopravna vprašanja glede premoženja. Z izročilno pogodbo torej dokončno prenesemo konkretno premoženje na svojega dediča. Če to naredimo z darilno pogodbo, se to premoženje po smrti lahko vrne v zapuščino.


Kdo je zavezanec za plačilo davka?

Pri vprašanju plačila davka na dediščino sta ključna dva podatka: kakšno je razmerje med zapustnikom in prejemnikom ter kakšna je vrednost podedovanega premoženja. Zavezanec za plačilo davka na dediščino je načeloma dedič, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja, vendar zakon določa okoliščine, ki lahko dediča opravičijo plačila davka.

Pexels
Pexels


Kdo je opravičen plačila davka?

Davka na dediščino ni treba plačati dedičem prvega dednega reda, torej potomcem in zakoncu. V primeru, da zakonec deduje kot dedič drugega dednega reda, je prav tako opravičen plačila davka. Plačila davka so opravičeni tudi dediči, ki so dediščino, brez povračila odstopili državi, občini ali pravnim osebam zasebnega prava, ki opravljajo verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialnovarstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, torej če je premoženje namenjeno za nepridobitne namene. Prav tako se davek ne plača, če dediščina vključuje le premičnine, katerih skupna vrednost ne presega 5000 evrov.


Kakšna je višina davka?

Za davčno osnovo se vzame vrednost podedovanega premoženja po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Pri premičninah (razen pri denarju) je davčna osnova tržna vrednost tega premoženja, pri nepremičninah pa vrednost, ki ustreza tržni vrednosti nepremičnine. Višina davka je določena v lestvici, ki je navedena v 8. členu Zakona o davku na dediščine in darila. Predstavniki drugega dednega reda (starši, bratje, sestre in njihovi potomci) bi na primer pri zapuščini, vredni 100.000 evrov morali plačati 6400 evrov davka, predstavniki tretjega dednega reda (stari starši) pa 9400 evrov.


---------------
Ivo Grlica, LL.M. (Dunaj), je odvetnik v Ljubljani in strokovnjak za premoženjskopravna in davčna vprašanja.
Katja Kreft je študentka prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Več iz rubrike

Komentarji: