Kako premagati strah?
Nekdanji norveški smučarski mega zvezdnik Aksel Lund Svindal je leta 2007 na smuku v ameriškem smučarskem središču Beaver Creek grozljivo padel in mnogi so ugibali, ali ta hud padec pomeni tudi konec njegove kariere.
Naslednje leto se je vrnil na isto prizorišče in – zmagal!
K Svindalu se vrnem kasneje.
Strah ima velike oči. Znotraj je votel, zunaj ga pa nič ni, gre ponarodeli izraz. Pa vendarle ima tako veliko moč, da silovito vpliva na obnašanje mednarodne skupnosti, držav, družb in tudi posameznikov. Povzroča številne vojne, konflikte, nesoglasja.
Marsikomu vztrajno preprečuje, da bi do polnosti razvil potenciale, ki jih nosi v sebi. Strah pred izpitom na fakulteti in posledično neuspešno opravljenega izpita? Pogosta zadeva. Prehuda trema pred razgovorom pri bodočem delodajalcu in jalov izplen takega razgovora? Takih primerov je ogromno. Strah pred javnim nastopanjem? Ta je pa bojda sploh najhujši med vsemi.
Strah se vmešava tudi v željo ljudi, da bi živeli na polno, uživali v številnih dejavnostih, hobijih. Da bi potovali z letalom. Da bi smučali. Da bi se potapljali in raziskovali čudovite koralne grebene v Rdečem morju in še in še.
A od kod mu ta presenetljiva moč? No, v bistvu je strah predvsem prvovrsten prevarant. Kot omenjeno zgoraj – ima velike oči in izredno uspešno blefira, kako pomemben in vpliven je. A v resnici je navaden fantom, pogosto le nepotrebna kreacija naše domišljije.
Kar pa še ne pomeni, da se ga ni treba resno lotiti. Ima namreč številne sposobnosti. Njegova posebnost je, da se po tihem naseli v psiho posameznika in mu potem kot trdovratna muha nagaja, kadarkoli se mu ponudi priložnost za to oziroma kadarkoli mu to dopustimo.
Kadarkoli mu to torej dopustimo! In marsikdo mu to dopušča prepogosto. V resnici pa je treba biti do strahu neizprosen. Tako kot tečni muhi nikakor ne smemo dovoliti, da neumorno brenči okrog naše glave in se v nas zaletava, ampak jo moramo neusmiljeno odgnati, se moramo povsem enako obnašati tudi do strahu.
To potrjujejo tudi nevrološka spoznanja. S strahom se da v resnici opraviti precej bolje, kot si to marsikdo misli. Del človekovih možganov, ki se mu reče amigdala in ki je odgovoren za občutke strahu, je namreč izredno prilagodljiv ali drugače povedano – je zelo odvisen od tega, kakšne ukaze mu dajemo. Njegova primarna in za človekovo življenje edina uporabna funkcija je ta, da nas opozarja na resnične nevarnosti, s katerimi se soočamo v življenju. Na ogenj, ki nas lahko opeče, na prepad, v katerega lahko pademo, na medveda, ki se nam približuje v gozdu, na prihajajočo nevihto, ne nevarnega človeka.
In s tem se njegova zaščitniška vloga dejansko konča. Ko nevarnost mine, ko se oddaljimo od ognja, od prepada, ko se medved obrne v drugo smer, ko nevihta mine, ko se izognemo nevarnemu človeku, mine tudi nevarnost in amigdala bi se morala umiriti.
A se včasih ne in namesto tega vztraja še naprej. Zelo pogosto smo za to odgovorni sami. Če jo namreč zavestno hranimo z negativnimi miselnimi vzorci, z bojaznimi, z dvomi, s skrbmi, ipd., se bo reaktivirala in nam povzročala čedalje večje težave ne samo na poklicni poti, ampak tudi v vsakdanjem življenju. V skrajni različici se bomo lahko ustrašili že naše lastne sence.
Od nekega pametnega možakarja sem nedavno slišal, da amigdalo še najbolje obvladujejo flegmatiki. Balkanci imajo za njih domiseln izraz – »jebivetri«.
Ta teza ni iz trte izvita. Ljudje s to značajsko lastnostjo namreč dogodkom, na katere nimajo vpliva, ne posvečajo posebne pozornosti. A obenem se prav nič ne sekirajo, če nekega cilja, ambicije ne dosežejo. Mislijo si, bom pa drugič. Ali pa tretjič, četrtič. Ali pa sploh ne bom. Ali pa bom kaj drugega.
A taka življenjska filozofija je v očitnem nasprotju s sodobnim, k dosežkom usmerjenim življenjem, ki ga živimo. Je v kontradikciji s kapitalistično mantro, v skladu s katero nekaj šteje le ambicioznost in ekonomski oziroma karierni uspeh. In prav zaradi tega so številni ljudje v najbolj kompetitivnih družbah - predvsem na Zahodu - na antidepresivih in pregoreli. Ujetniki nenaravnega pehanja za različnimi stvarmi. In pogosto ujetniki strahu.
Obstaja pa še tretja skupina, ki je očitno našla idealno sorazmerje med flegmatičnim odnosom do življenja in željo po uspešnem osebnem in poslovnem življenju. To je skupina, ki si je uspela strah podrediti.
A kako je to dosegla?
Z vztrajnim treniranjem uma. Z zavestnimi soočenji z nevarnimi situacijami. To so ljudje, ki jih je bilo prvič, ko so pogledali v 500 metrov globok prepad pod seboj, neskončno strah, da bodo vanj padli in umrli. Ob četrtem poskusu pa so že stali na njegovem robu, uravnoteženi in pomirjeni so fotografirali čudovito naravo, ki jih obdaja. To se ni zgodilo čez noč, ampak morda šele čez eno leto ali dve.
A so premagali strah pred padcem. Razkrinkali so ga.
Kot zgoraj omenjeni Svindal, ki se je odločil, da ga proga v Beaver Creeku navkljub hudi izkušnji ne bo strašila, ampak bo z njo raje obračunal, tako da bo na njej zmagal.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
