Kako naj start-upi uredijo pravna razmerja z množičnim financiranjem

Seveda je temeljni pogoj za delovanje vsakega podjetja ustrezno financiranje podjema, pri tem pa se zagonska podjetja v zadnjem obdobju velikokrat odločajo za zbiranje sredstev s tako imenovanim množičnim financiranjem (angl. crowdfunding).

Množično financiranje je način financiranja poslovnih projektov, v okviru katerega posamezniki oziroma podjetja, ki imajo poslovno idejo, sredstva za njeno uresničitev zbirajo prek spleta. Med financerji (oziroma investitorji) in financiranimi podjetji navadno obstajajo posredniki. Največkrat so to spletne platforme, kakršni sta, na primer, nam najbolj znani Kickstarter in Indiegogo, ki omogočajo, da se prek njih srečata ponudba in povpraševanje.

Pri tem so možne različne oblike množičnega financiranja, najbolj razširjene pa so tri: donacijsko financiranje, financiranje v zameno za nagrado in financiranje prek lastniškega kapitala. Pri vseh tovrstnih oblikah financiranja se postavlja vprašanje, kakšno pravno razmerje pri tem nastane med financerji in financiranimi. V Sloveniji, kjer zaenkrat množično financiranje še ni neposredno regulirano, se pri presoji pravnih razmerij opiramo na pravila pogodbenega oziroma investicijskega prava.

Arhiv avtorja

Pri donacijskem množičnem financiranju posamezniki nepovratno financirajo projekt, v katerega verjamejo. Takšna oblika financiranja najpogosteje poteka prek spletnih platform, ki od zbranih sredstev odtegnejo provizijo, ob tem pa od prejemnika sredstev zahtevajo tudi, da določi ciljni znesek sredstev. Če ciljni znesek ni dosežen, se sredstva donatorjem (praviloma) vrnejo. Razmerja, ki nastanejo pri tovrstnem financiranju, se lahko v Sloveniji presojajo po pravilih o darilni pogodbi, saj tako prejeta sredstva pravno gledano pomenijo darilo (donacijo), kot takšna pa so pod pogoji iz zakona o davku na dediščine in darila obdavčljiv dohodek, ki ga je treba prijaviti (če posamezna donacija ali skupno število donacij iste osebe v obdobju dvanajstih mesecev presega 5000 evrov).

V nasprotnem primeru se prejemnik sredstev izpostavi prekrškovni odgovornosti. Pod določenimi pogoji zakon prejemnika sredstev ne zavezuje, in sicer če ima ta (nosilec projekta) prebivališče v tujini, na primer v ZDA, prav tako zakon ne predvideva obdavčenja donacij, če so te za raziskovalno dejavnost namenjene pravni osebi zasebnega prava, katere namen ni ustvarjanje dobička, na primer zavodu ali društvu. Donacija pravni osebi zasebnega prava, ustanovljeni na podlagi zakona za opravljanje raziskovalne (izobraževalne, kulturne ipd.) dejavnosti, namreč ni obdavčljivi dohodek, če je namenjena opravljanju takšne dejavnosti pravne osebe. Večina zagonskih podjetij pa se, vsaj v začetni fazi, ukvarja tudi z raziskovalno dejavnostjo.

Veljalo bi razmisliti o novi, fleksibilnejši obliki pravne osebe, ki bi bolje odgovarjala na izzive zagonskih podjetij.

Pri financiranju v zameno za nagrado gre navadno prav tako za dejansko nepovratno financiranje. Pri tem pa tisti, ki projektu nameni določena sredstva, v zameno za finančni vložek ob predpostavki uspeha projekta prejme, na primer, določeno storitev ali produkt. Takšno razmerje bi bilo vsaj v presegajočem delu še vedno lahko opredeljeno kot darilo, ki pod zgoraj opisanimi pogoji pomeni obdavčljivi dohodek.

Pri financiranju prek lastniškega kapitala investitor v zameno za vložena sredstva v pravni osebi pridobi določen lastniški delež. Na množični ravni je takšna oblika financiranja v slovenskem poslovnem okolju zaradi zakonskih omejitev težko izvedljiva. Družba z omejeno odgovornostjo ima namreč lahko največ 50 družbenikov. Poleg tega je pri vseh bistvenih spremembah v družbi, zlasti korporacijskih, kakršna je tudi sprememba družbenikov, zakonsko predvideno sodelovanje notarja, ki za zagonska podjetja pogosto pomeni nepremostljiv strošek. Tovrstna oblika financiranja (bolje: investiranja) je primerna predvsem za tako imenovane poslovne angele, ki v družbo ne investirajo zgolj svojih sredstev, temveč tudi svoje znanje, poslovne izkušnje in čas.

Arhiv avtorja

Trenutna slovenska zakonodajna ureditev ima torej na področju investiranja v zagonska podjetja kar nekaj omejitev. Podjetja naj se zato pred množičnim zbiranjem sredstev posvetujejo glede pravnih posledic in možnih rešitev. Ob tem pa bi bilo smiselno na nacionalni ravni razmisliti o pravni preureditvi navedenega področja, s katero bi država poenostavila ustanavljanje in izvajanje korporacijskih sprememb v pravnih osebah, v okviru katerih delujejo tudi zagonska podjetja. Morda bi veljalo razmisliti tudi o novi, fleksibilnejši obliki pravne osebe, ki bi bolje odgovarjala na izzive zagonskih podjetij. Vprašanje, kakšna bi bila primerna pravna oblika gospodarske družbe za razvoj start-up ideje, bomo obravnavali v prihodnji kolumni.     

Matija Urankar, mag. prava, Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki