Kako na Luno?

Na vprašanje, koliko stane kilogram kruha, nekdanji britanski premier David Cameron v času, ko je držal vajeti britanske politike, ni znal odgovoriti. Pa bi moral. Kot se pričakuje, da vsak slovenski politik natančno ve, za koliko in predvsem, zakaj je padla stopnja slovenskega izvoza v Nemčijo in kakšna je notranja likvidnost Kitajske oziroma kakšne so sploh njene devizne rezerve.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

To je (tudi) pomembno, saj Kitajska vse bolj odločujoče vpliva na evropsko in širše globalno gospodarstvo. Pa naš politik to ve? Če samo za nianso drži trditev dr. Udoviča, ki v članku Kakšna je prihodnost Mira Cerarja? kolegu Urošu Urbasu brez dlake na jeziku izjavi, da »imamo v hramu demokracije poslance, ki jim niti na lokalni ravni ne bi zaupali prodaje sadja«, potem imamo problem. Čas je namreč neusmiljen. Kljub temu da v rubriki Borzni komentar analitik Aleš Lokar zapiše, da »gre podjetjem dobro, prihodki, dobički in marže rastejo. Optimizem tako menedžerjev kot tudi potrošnikov je rekorden«. Čas je namreč hitrejši, kot je nekoč bil, in nam ne daje možnosti, da bi težke probleme v miru analizirali in jih kar se da najbolj ustrezno ter modro rešili. Zato potrebujemo agilne, dinamične, odzivne, samozavestne in modre politike, ki se ne ustavljajo ob vprašanju lastne eksistence, temveč svoje znanje izkoriščajo izključno za narodov blagor. Z jasnim in ambicioznim ciljem.

V slovenskem političnem hramu nujno potrebujemo »neile armstronge«.

Magari priti na Luno. Pa jih imamo? Imajo znanje? Ali se zavedajo posledic svojih političnih odločitev? V praksi. Menim, da potrebujemo in zato v slovenskem političnem hramu nujno potrebujemo »neile armstronge«. Pravi Neil Armstrong je bil, kot veste, pred grozljivo težko odločitvijo. A on se je odločil. Hitro in prav. V pičlih nekaj sekundah se je odločil, da ne bo opustil misije, ampak bo pristal na Luni. S svojo drzno odločitvijo se ni le zapisal v zgodovino, temveč postavil nove temelje v razvoju vesoljske znanosti. Zatorej, koga voliti, je vprašanje za milijon dolarjev, sploh zato, ker je paleta političnih kandidatov (za zdaj) bolj enobarvna.

No, morda pa bi nam pri volitvah vendarle nekaj pomagalo. Na primer teorija barv. Sama bi zagotovo volila rdečega ali pa zeleno-belega politika. Kakšen je prvi in kakšen je drugi, lahko preberete v članku z naslovom Alternativni pristopi h kadrovanju na strani šest. In veliko užitkov ob branju in srečno roko na volitvah. So pred vrati … in sami dobro veste, kaj pravi legendarni bosanski(?) pregovor »če pametni popustijo ...!


Petra Kovič, odgovorna urednica Sveta kapitala

Več iz rubrike