Kako in zakaj slediti duhovni poti?

Vsi duhovni učitelji človeštva nam že od nekdaj dopovedujejo eno in isto, da je namreč smisel življenja na zemlji doseči združitev z našo resnično razsvetljeno naravo.

»Naloga«, zaradi katere nas je »kralj« poslal v to čudno, temačno deželo, je spoznati in utelesiti naše resnično bitje. To pa lahko storimo samo na en način, in sicer tako, da se odpravimo na duhovno potovanje, z vsem žarom in razumom ter s pogumom in odločnostjo za preobrazbo, ki jo lahko izpeljemo.

Tao te Ching

Takole je rekla Smrt v upanišadi (v svetem tekstu, ki je temelj največjega dela znanih indijskih filozofij): Je pot modrosti in je pot nevednosti. Daleč vsaksebi sta si in peljeta k različnim ciljem...brezumneži, ki živijo sredi nevednosti in se imajo za modre in učene, brezciljno tavajo sem ter tja kakor slepec, ki ga slepi vodi. Tisto, kar se skriva onkraj življenja, se ne zasveti njim, ki so otročji, brezskrbni ali zaslepljeni z bogastvom.

Po kakšni duhovni poti bomo šli, je odvisno predvsem od naše karme in najbolje je izbrati takšno, ki nas najbolj navdihuje.

Kako slediti poti?

Berite velike duhovne knjige vseh tradicij, skušajte vsaj približno razumeti, kaj učitelji menijo z osvoboditvijo in razsvetljenjem, in odkrijte, kateri pristop k absolutni resničnosti vas najbolj privlači in vam najbolj ustreza. V svojem iskanju bodite kolikor mogoče kritični; duhovna pot zahteva več razuma, več treznega razumevanja, več razsodnosti kot vsaka druga disciplina, saj gre vendar za iskanje najvišje resnice.

Ko stopate na to pot, ne pozabite na prtljago, ki jo nosite s seboj, to je na svoje pomanjkljivosti, sanjarije, hibe in projekcije, in zavzemite blag, odpuščajoč odnos do njih. Zavedajoč se tega, kakšna utegne biti vaša prava narava, združite prizemljeno in trezno ponižnost ter jasno predstavo o tem, kje natanko ste na svoji duhovni poti in kaj vse morate še doumeti in doseči.

Zanimiva dejstva o našem planetu Zemlja

Najpomembnejše pa je, da se ne pustite ujeti v to, kar je prisotno vsepovsod na Zahodu: v »nakupovalsko miselnost«, se pravi, da ne »nakupujete« modrosti zdaj pri enem zdaj pri drugem učitelju, ne begate od enega nauka do drugega, brez kakršnekoli stalnosti in prave, vztrajne predanosti eni sami disciplini.

Skoraj vsi veliki duhovni učitelji vseh tradicij se strinjajo, da je poglavitno obvladati en način, eno pot k resnici: to pa storite tako, da z vsem srcem in umom sledite eni sami tradiciji vse do konca duhovnega potovanja, pri čemer pa ostajate odprti in spoštljivi do uvidov vseh drugih.

Foto: Shutterstock

V Tibetu so svoje čase rekli: »Če poznaš eno, opraviš tudi vse druge.« Današnja modna ideja, da imamo lahko vselej vse svoje možnosti odprte in da se nam ni treba posvetiti eni  sami stvari, je eno izmed največjih in najnevarnejših slepil naše kulture in eden izmed najučinkovitejših načinov, kako ego sabotira naše duhovno iskanje.

Če nenehno samo iščete, postane iskanje samo obsedenost in se vas polasti.

Postanete nekakšen duhovni turist, ki kar naprej nekaj potuje, pa nikamor ne pride. Ali povedano drugače: »Svojega slona pustiš doma, potem pa greš iskat njegove stopinje v gozd.«

Če sledimo enemu samemu nauku, se s tem prav nič ne omejujemo; gre samo za najpametnejši način, kako ostanemo osredotočeni in vselej trdno na poti, kljub preprekam, ki vam jih bo nastavil svet in vi sami. Ko boste torej preučili različne mistične tradicije, si izberite enega učitelja in mu sledite.

Zakaj meditacija?

Eno je odpraviti se na duhovno pot, drugo je najti potrpljenje in vztrajnost, modrost, pogum in ponižnost, s katerimi ji sledimo do konca. Karmo, da si najdete učitelja, morda že imate, sami pa si morate ustvariti takšno, da mu boste znali slediti. Zakaj zelo redki med nami vedo, kako je treba slediti učitelju, saj je to posebna umetnost. Poglavitno je torej, da najdete v sebi uvid in se naučite ljubiti in slediti učitelju in njegovim naukom. To pa ni lahko. Popolnosti pač ni. Kako naj tudi bo, saj smo še vedno v samsari (ujeti v cikle med rojstvom in smrtjo).

Tudi če smo si izbrali učitelja in od srca iskreno sledimo njegovim naukom, bomo še vedno srečevali težave in se spopadali z razočaranji, protislovji in nepopolnostjo. Zato nikar ne klonimo že pred prvimi preprekami in drobnimi težavami. To so po navadi samo otročja čustva ega. Nikar ne pustite, da bi vam odvrnili pogled od neizmerljive in trajne vrednosti tega, za kar ste se odločili. Nikar ne pustite, da bi vas lastna nepotrpežljivost odvrnila od vaše predanosti resnici. Veliko je ljudi, ki se z vsem navdušenjem in odločnostjo oklenejo kakega nauka ali učitelja, potem pa že ob prvih in najmanjših ovirah klonejo in se zatečejo nazaj k starim navadam ter tako zapravljajo cela leta ali nemara kar vse življenje.

Učitelji nam hočejo pravzaprav ves čas dopovedati, da se nehajmo slepiti: kaj nam bo sploh pomagalo vse materialno ustvarjeno, vse kar se bomo naučili, če v trenutku smrti ne bomo vedeli, kdo v resnici smo?

Vir_ Tibetanska knjiga življenja in umiranja; S. Rinpoche

Največja grožnja za naslednje generacije