Kaj se dogaja s potrošniki v evroobmočju?

Eurostat je pred dvema tednoma znova pritrdil ocenam, da v Evropi pihajo drugačni vetrovi kot drugje po svetu. Podatki o realni rasti BDP v evroobmočju v zadnjem lanskem četrtletju so razkrili, da je bila rast glede na lansko tretje četrtletje enaka preliminarni oceni – 0,2 odstotka, medtem ko je bila medletna rast nekoliko nižja – 1,1 odstotka namesto 1,2 odstotka. BDP osemindvajseterice je zrasel za 0,3 odstotka oziroma 1,4 odstotka (odvisno od dobe primerjave).

Omenjene rasti so skromne in kažejo, da se Evropa sooča z resnimi izzivi gospodarskega razvoja. V tretjem četrtletju je bil glavni »krivec« nižje gospodarske dinamike neto izvoz (zaradi praktično stagnirajočega izvoza), zadnje četrtletje pa je zaznamovala negativna sprememba zalog. Komponenti vsekakor nista zanemarljivi. Težave izvoza so za odprto evropsko ekonomijo velik izziv in imajo lahko takojšnje posledice na neto izvoznice (na primer Nemčijo), posredno pa tudi na države, ki so nekoliko nižje v vrednostni verigi. Negativna sprememba zalog pa velja celo za svarilni kazalnik, da podjetja opažajo zmanjševanje povpraševanja po njihovih dobrinah, kar vodi do preventivnega zmanjšanja proizvodnje, posledično pa tudi do nižjih zalog.

Omenjena dejavnika sta bolj dovzetna za enkratne izjemne razmere, zato ju je treba previdno interpretirati. Bolj zanimiva pri gospodarski dinamiki Evrope je rast potrošnje gospodinjstev (vanjo pri Eurostatu uvrščajo tudi neprofitne institucije, ki služijo gospodinjstvom, kot so: sindikati, profesionalna društva, politične stranke, cerkev, športni klubi itd.). Rast potrošnje gospodinjstev je v zadnjem četrtletju znašala 0,2 odstotka, kar je enako kot v drugem in več kot v tretjem lanskem četrtletju, ko je znašala le 0,1 odstotka. Omenjene rasti so polovico nižje od povprečja zadnjih petih let. Prispevek potrošnje gospodinjstev je bil tako v posameznem četrtletju leta 2018 minimalen (razen v prvem, ko je znašal 0,3 odstotka). Prispevek rasti državne potrošnje je bil sicer še skromnejši, a v času »vladavine« fiskalne previdnosti si kaj dosti od te komponente niti ne obetamo.





Novembra lani sem na tem mestu še drugič v letu 2018 pregledoval zdravje evrskega gospodarstva. Znaki upočasnjevanja gospodarstva in oklevanja potrošnikov so bili že takrat vidni, končno razsodbo glede razmer pa sem odložil, ker so številni dejavniki (med njimi nizka in padajoča stopnja brezposelnosti ter rastoče plače) kazali, da evrski potrošnik objektivno ne bi smel imeti težav z odpiranjem denarnice. Kakšno je torej dejansko počutje evrskega potrošnika? Zakaj ni opaziti večje naklonjenosti porabi?

Razmere na trgu dela so se od novembra kvečjemu izboljšale, razpoložljiv dohodek raste, močno so se zmanjšali inflacijski pritiski. Nekaj drugega mora obremenjevati Evropejce in slabšati razpoloženje, kar po svoje sicer kaže padajoč indeks potrošniškega razpoloženja, ki pa je kljub vsemu še vedno visoko. Verjetno so v ozadju mehkejši, težje merljivi razlogi, za katere bi si upal trditi, da so povezani z nezadovoljstvom, ki so ga v zadnjem obdobju izražali protestniki v številnih evropskih državah. Vzroki nezadovoljstva so tema drugih prispevkov, so pa volitve v Evropski parlament priložnost, da se nezadovoljstvo ustrezno nagovori, ljudem pa ponudi obetajočo perspektivo. Uradne institucije bodo hitele z navodili, da v Evropi potrebujemo predvsem strukturne reforme, s čimer bi se težko ne strinjal, a nekdo bo moral poskrbeti tudi za optimizem in navdih ljudi.