Kaj bo z ekonomsko politiko po umetni inteligenci?

Ko bo prišlo do tega, bodo zagovorniki trošenja na dan gotovo spet privlekli dežurnega krivca zadnjih let – neoliberalizem. Tukaj zanemarimo dejstvo, da ljudje vseh mogočih strok, ki se javno izražajo in ga napadajo, večinoma ne vedo, kaj to je. Čeprav tudi tukaj razlaga ne bi pomagala, si drznem spomniti na skupni imenovalec dogodkov, ki pripeljejo do tega zmaja s sedmimi glavami, ki da bruha ogenj na nedolžne. To je, da je pač treba vrniti vnaprej porabljen denar iz časov, ko smo ploskali politiki, da ga je namenjala vsem, ki so se politično in še kako drugače pravočasno postavili v vrsto. Ko so dosegli svoje, interesnih skupin ne zanimajo več posledice, saj bo problem, če bo do njega prišlo, itak stvar vseh.



Ni treba mnogo vedeti o ekonomiji, da nam mora biti jasno, da je tudi z večnim primanjkljajem v javnih financah tako kot pri večini stvari. Kar si lahko dovolijo veliki, si majhni pač ne smemo. Veliki imajo najprej ogromen potencial, s katerim bi lahko v predvidljivem času pokrili vrzel v javnih financah ter, kar je zelo pomembno: lahko diktirajo pravila igre in prisilijo manj močne, da njihov dolg enostavno financirajo. Pri tem je v pomoč močna in svetovno priznana valuta, saj tem drugim predstavlja devizne rezerve. In tako potem dobimo nekakšen nasmeh vseh na skupni fotografiji.

Letošnji Svetovni gospodarski forum v Davosu je tudi tokrat postregel z zanimivimi novicami in dogodki in težko bi mu očitali, da vsako leto ne ponudi kakšne novosti. Da bi to držalo v večji meri, enostavno še zmeraj pritegne preveč politikov, ki več kot očitno postajajo izvrševalci politike, in ne njeni načrtovalci, in tako na srečanju vizionarjev ne morejo kaj prida prispevati. Tu pa so še protestniki. Gotovo je njihova vloga, da opozarjajo nosilce politične in gospodarske moči, da niso sami na svetu. Mogoče bi vseeno morali razlog in vsebino svojega nastopanja malo posodobiti in tako ohraniti relevantnost nasproti vabljeni eliti. Ta je vseeno postregla, denimo, z vrsto dobrih razlogov za reforme, a tudi za nadaljevanje globalizacije, daljnosežne pozitivne posledice pa bi lahko imela tudi izkazana orientacija mladih podjetnikov, o čemer več kasneje. Napade na svetovno revščino ob jasni statistiki, ki kaže na njeno globalno zmanjševanje, bi morala mogoče zamenjati skrb za rastočo nepomembnost široke množice ljudi (Harari), v katero več kot očitno vodi nastajanje umetne inteligence. Tukaj obstaja nevarnost, da se pod kristalno kupolo zaprejo vse bogatejši nosilci ekonomske moči skupaj s tehnološkimi geniji in potem ostale kreativne ljudi lahko čaka kvečjemu pomoč pri zagotavljanju nematerialnih potreb množice, to pa le irelevantnost ob dovoljeni vlogi potrošnikov proizvodov, storitev in časa. Kako spremeniti ta tok, bo kmalu temeljno družbeno vprašanje, če že ni in bi bila tukaj dobrodošla pomoč tistih, ki torej želijo spreminjati svet.



Dogodki v zvezi z letošnjim Svetovnim gospodarskim forumom pa bi morali nemir prinašati tudi (ekonomski) politiki. Ali to popolnoma drži ali ne, je izgubljanje njenega vpliva zelo mogoče posledica negativne selekcije, ki jo radi očitamo tem krogom. Vse več je pojavov, ko najvišji politični predstavniki niti ne skrivajo več svoje koruptivnosti, dvojnih meril ter z najbolj pritlehnim govorjenjem in z alternativnimi dejstvi na političnem trgu iščejo svoje volivce. Pri tem pozabljajo, da s tem, ko izgubljajo javno podporo, postajajo lahek plen za nosilce gospodarske moči. Neredki so primeri, ki potrjujejo sum, da ti izkoriščajo svojo moč tako, da vplivajo na medije ali celo na sodstvo in nato s premikanjem parametrov onemogočijo politiki, da bi sledila kakršnemukoli deklariranemu cilju.

Ostali, ki jih pri njihovem ravnanju vsaj delno obvezuje poslanstvo zastopnikov splošnega interesa, so na letošnjem Svetovnem gospodarskem forumu morali videti, da se stvari ne spreminjajo hitro le za široke množice, temveč da realnost trga krmilo iz rok novodobne politike.



To realnost bi lahko napovedovale ugotovitve iz raziskave »Globalnega voditeljstva«, ki je zajela 27.000 najuspešnejših voditeljev v gospodarstvu, mlajših od 45 let, iz 130 držav in je bila predstavljena ob Svetovnem gospodarskem forumu. Ob tem, da mladi voditelji – podjetniki kot največjo oviro za poslovanje navajajo vladne ukrepe, mnogo večji pomen za prispevek k dolgoročni rasti družbe vidijo v svojem odgovornem ravnanju pri poslovanju, kot pa v vključevanju v (uradno) politiko. Kot strukture, ki najbolj vplivajo na takšno njihovo prepričanje, navajajo zaposlene, kolege in otroke (!). Zanimivo je tudi to, da jih za prihodnost najbolj skrbijo stvari, za katere običajno odgovornost pripisujemo politikom: klimatske spremembe, neustrezno izobraževanje, mir, vladavina prava in globalne institucije, priložnosti za vključitev na trg dela in kot zadnja na tem seznamu: gospodarska rast.

Ob tem, da bodo morala področja z velikimi zunanjimi učinki zmeraj ostati v domeni zastopnikov splošnega interesa, je upati, da bo rastoč vpliv prihajajočih nosilcev gospodarske moči vplival na javno mnenje in s tem na politični trg. Tega pa morajo nato pri svoji ponudbi ciljev upoštevati politiki. Ekonomska politika bi se po takšnem optimističnem scenariju morala odpovedati razbijalcem tega, kar je doslej prineslo napredek, in se ravnati po dejstvih. Koliko bo to uspelo, je nemogoče predvideti, je pa dober znak za tiste, ki upamo, da bo sedanje včasih necivilizirano obnašanje nosilcev politične moči odplavilo na smetišče zgodovine. Vendar pa je to glede na že omenjeni prihod novih tehnologij umetne inteligence šele vmesni cilj. Tam bomo potrebovali nove vizije in veliko sreče.