Jože P. Damijan: Slovenska prevzemna katastrofa

V prevzemni vojni, ki je izbruhnila leta 2002 in se je odvijala pod zaščitnim znakom nacionalnega interesa, je Pivovarna Laško z izdatno podporo politike in tedanjega varuha konkurence Andreja Plahutnika belgijskemu velikanu Interbrewu pred nosom speljala Pivovarno Union. Pred šestimi leti sva s kolegom Vojkom Flegarjem v genezi spodletelega tajkunskega prevzema Slovenije napisala, da je bilo ravnanje regulatorja trga v tej pivovarski vojni zarodek kasnejše privatizacijske oziroma tajkunske katastrofe. Plahutnik je takrat de facto odprl petletko »divjega zahoda«, kjer so se za privatizacijske deleže na odprti sceni tepli sami domači fantje – Šroti, Bavčarji, Kryžanowski, Gantarji, Valanti, Zidarji, Tovšakove, cerkvene, gorenjske, dolenjske, štajerske in druge naveze ter njihovi »consigliereji« v obliki odvetniških pisarn. Prevzemali so sebe in drug drugega vsepovprek. V prevzemno norijo so poleg »svojih« podjetij potegnili tudi medije, trgovce in banke.

Ta slovenska prevzemna zgodba izpred desetletja se ni končala tako, kot so si prevzemniki zamislili. Nismo dobili bolj učinkovitih združenih podjetij, ki bi zaradi večje tržne moči in večjih dobičkov več investirala, več inovirala in hitreje rasla. Nasprotno, končalo se je s katastrofo, s tragedijo epskih razsežnosti. Z največjo katastrofo v slovenski zgodovini, razen druge svetovne vojne. Za petletko prevzemnega ravsa je ostalo opustošenje kot po jedrski eksploziji. Velikanska bančna luknja, ki jo saniramo davkoplačevalci, medtem ko se podjetja, za katera so se ravsali, in tista, ki so bila kolateralna škoda tega ravsa, drugo za drugim prodajajo za drobtinico tedanje cene.

Toda ali je v globalnem oziru kaj drugače? No, ne mislim reči, ali so se tudi v tujini prevzemne zgodbe končale s podobno katastrofo na nacionalni ravni kot pri nas. Pač pa, ali se ti prevzemi sploh splačajo? Z družbenega vidika, seveda. So družbe kaj na boljšem, če podjetja prevzemajo doma in v tujini? Imajo navadni ljudje – kot potrošniki, vlagatelji in davkoplačevalci – od prevzemnih aktivnosti koristi?

To je težko vprašanje. Poglejte si denimo veliko sago filmskih razsežnosti glede združevanja v pivovarski panogi. Taisti belgijski Interbrew iz univerzitetnega mesta Leuven, kjer sem gostujoči profesor in ki je najprej zaslovel s pivom Stella Artois, je po porazu proti Tonetu Turnšku in Bošku Šrotu v Sloveniji šel v globalno prevzemno ofenzivo. Interbrew je sicer nastal leta 1987 po združitvi dveh največjih belgijskih pivovarn Artois in Piedboeuf. Leta 1995 je prevzel kanadsko Labatt Brewing Company, leta 2002 pa največjo nemško izvoznico piva Beck's. Po porazu v Sloveniji se je Interbrew leta 2004 združil z brazilsko AmBev (ki je pred tem nastala z združitvijo dveh največjih brazilskih pivovarn) in pod imenom InBev postal največja svetovna pivovarna.

Leon Vidic

Toda to je bilo šele ogrevanje. Medtem je ameriški Anheuser kupil Harbin Brewery (2004) in kitajski Fujian Sedrin Brewery, kar je InBev izrinilo s prestola največjega pivovarja. Zato je InBev napovedal in leta 2008 izvedel združitev z ameriškim Anheuser-Busch (znanim predvsem po zelo slabi kopiji češkega piva Budweiser ter Bud Lite) in nastal je nov gigant pod imenom Anheuser–Busch InBev (AB InBev). Slednji ima še vedno svoj globalni sedež v Leuvnu.

Vendar zgodba še ni končana. Vzporedno s tem se je namreč prevzemno krepila tudi konkurenca. Južnoafriški South African Breweries (SAB), ki je v devetdesetih letih prevzel češki biser med pils pivi Pilsner Urquell, je leta 2002 prevzel drugega ameriškega pivovarskega giganta Miller Brewing Company in nastal je SABMiller. Ta pa je kasneje prevzemal naprej, med drugim največjo južnoameriško pivovarno Bavaria Brewery ter v sovražnem prevzemu avstralsko Foster's Group, in nastala je druga največja pivovarna na svetu. Leta 2014 je SABMiller, da bi se zavaroval pred prevzemom, poskušal prevzeti nizozemskega velikana Heineken. No, ker mu ni uspelo, je sam postal tarča in leta 2015 je AB InBev napovedal njegov prevzem, avgusta lani pa dobil dovoljenje ameriškega pravosodnega ministrstva. Nastal je z naskokom največji pivovar na svetu, ki ima 29-odstotni tržni delež in polovico vsega dobička v pivovarski industriji. Globalni sedež AB InBev je še naprej v Leuvnu.

Toda najbrž se tako kot jaz sprašujete, čemu vsa ta globalna prevzemna norija med pivovarji. Kaj si prevzemniki obetajo od povečane velikosti podjetja? In kaj dobimo potrošniki? Mar pijemo boljše in cenejše pivo? Ali dajejo na trg več novih izdelkov, kot bi jih sicer?

V grobem lahko koristi od prevzemov za same prevzemnike razdelimo v tri skupine. Prva korist je načeloma večja učinkovitost združenega podjetja, zaradi optimizacije poslovnih procesov in sinergij glede nabavnih in prodajnih poti ter financiranja. Druga korist je povečana tržna moč, prek katere združeno podjetje lahko lažje diktira cene in pogoje v celotni nabavni in prodajni verigi – torej drugim v verigi znižuje marže in sebi povečuje dobičke. Ali drugače rečeno, povečuje svojo maržo glede na mejne stroške. Tretja korist pa je bodisi izločitev konkurence (lahko tudi njeno zaprtje) bodisi obramba pred prevzemom.

Če pa na zgodbo pogledate iz oči potrošnika, pa so koristi zanj odvisne od trade-offa med povečano učinkovitostjo in povečano tržno močjo združenega podjetja. Torej v kolikšni meri bo večje podjetje povečano učinkovitost preneslo na potrošnike v obliki nižjih cen, boljše kakovosti ali večje izbire zaradi uvajanja novih izdelkov, namesto da bi izkoristilo večjo tržno moč in dvignilo cene. No, in tukaj nastane problem.

Plahutnik je odprl petletko »divjega zahoda«, kjer so se za privatizacijske deleže tepli domači fantje – šroti, bavčarji, kryžanowski, gantarji, valanti, zidarji, tovšakove, cerkvene, gorenjske, dolenjske, štajerske in druge naveze.

Če malce trezno razmislite in se postavite v vlogo menedžerjev, akterjev v prevzemni evforiji in njihovih finančnih lastnikov, hitro ugotovite, da ni razloga, da bi pričakovali, da bo po združitvi prišlo do zniževanja cen. Čemu pa? Združeno podjetje bo s povečano tržno močjo še lažje maksimiralo maržo nad mejnimi stroški. Po eni strani je manj konkurence in manj cenovnega tekmovanja, na drugi strani pa je lažje stiskati dobavitelje in distributerje. Podobna zgodba je glede inoviranja – z manj igralci na trgu je tudi manj novih izdelkov. In kar je ključno, lastniki seveda želijo biti poplačani za svoje tveganje pri prevzemu in želijo čim višje dividende. In jih tudi dobijo.

Še vroča študija ekonomistov Bruca Blonigena (University of Oregon) in Justina Pierca (Federal Reserve) potrjuje zgornje razmišljanje. Z novo ekonometrično metodo (ki sta jo sicer leta 2012, kakšno naključje, razvila moja kolega ekonomista iz univerze v Leuvnu Jan De Loecker in Frederic Warzynski) sta uspela povečano dobičkonosnost združenih podjetij po prevzemu razbiti na dva dela – na povečano učinkovitost (produktivnost) in na povečano maržo. Analizirala sta vse ameriške prevzeme v obdobju 1997 – 2007 in ugotovila, da po prevzemu združena podjetja ne dosegajo nič večje učinkovitosti kot ostala podobna podjetja v panogi, pač pa po prevzemu v povprečju dvignejo svoje (monopolistične) marže za 15 do 50%. Preprosteje rečeno, prevzemi v povprečju ne izboljšujejo učinkovitosti, pač pa le dobičke.

Prevzemi torej primarno niso namenjeni povečevanju koristi za potrošnike, čeprav lahko do tega po spletu okoliščin pride, pač pa predvsem temu, da lastniki kapitala, investiranega v podjetja, s prevzemnimi aktivnostmi zaslužijo še več. Hudič je tudi, če ste med tistimi zaposlenimi, ki so po združitvi predvideni za racionalizacijo stroškov. Če ste pričakovali kaj drugega, vas moram razočarati. No, sreča pa je v tem, če dopustite malce sarkazma, da v večini držav posledice prevzemne blaznosti ne padejo nujno na ramena davkoplačevalcev v obliki ogromne bančne luknje.

dr. Jože P. Damijan, red. prof. na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani