Jože P. Damijan o prihodnosti dela

V njej je razvil tezo, da je tehnološki napredek, ki je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, omogočil tudi, da bodo ljudje v prihodnje lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje eksistenčne potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim kakovostneje preživeti prosti čas. Keynesova vizija za vnuke takratne generacije je bila 15-urni delovnik (na teden), ob enakih ali celo višjih plačah zaradi enakomernejše razdelitve dohodkov ter z veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, ampak normalna evolucija, ki naj bi navedene sadove prinesla sicer šele čez sto let, torej okoli leta 2030.

Keynesova vizija, o kateri smo še do včeraj mislili, da je obupno utopična, se zdaj ne zdi več tako zelo nerealistična. Tehnološki razvoj, procesi avtomatizacije in robotizacije proizvodnje, prenašanje delovno intenzivne proizvodnje v azijske, latinskoameriške in vzhodnoevropske države, avtonomna vozila in nove vrste »služb«, grozijo, da bodo – tako kot povečana produktivnost kmetijske proizvodnje pred slabim stoletjem – odpravile velik del potreb po delovni sili v razvitih državah. Zdi se, da nad prihodnostjo dela visijo temni oblaki. In glavni vprašanji, ki si jih danes postavlja veliko modrih glav in tudi politikov, sta predvsem, kaj storiti z vso to »odvečno« delovno silo in kako ekonomsko preživeti prebivalstvo, za katero ne bo služb.

Toda odgovori so tokrat izjemoma preprostejši kot vprašanja. Ta vprašanja namreč kot stalna nočna mora preganjajo ekonomiste že najmanj od začetka industrijske revolucije konec 18. stoletja. Od ludistov, ki so uničevali stroje, ker so jim kradli delovna mesta, od kmečkega prebivalstva izpred slabega stoletja, ki so jim traktorji in sodobni načini pridelovanja hrane ukradli delo do industrijskih delavcev po drugi svetovni vojni, ki jim je avtomatizacija ped za pedjo odnašala službe, je očitno, da prestrukturiranje načinov proizvodnje ni ustvarilo masovnih armad brezposelnih. Nasprotno, stopnje participacije prebivalstva v delovni sili so zdaj večinoma precej više kot v zadnjih 250 letih.

S prestrukturiranjem načinov proizvodnje – od primarnih dejavnosti k industriji, od industrije k storitvam – so se prestrukturirala tudi delovna mesta, in sicer predvsem zaradi evolucije potreb. Z razvojem se spreminjajo tudi naše potrebe. Od primarnih potreb po hrani in obleki k potrebam po kakovostnem preživljanju prostega časa in časa z družino ter potrebam po samouresničevanju. Z zadovoljevanjem vedno novih potreb se povečuje tudi povpraševanje po vedno novih vrstah »industrije zadovoljevanja novih potreb«. Danes na univerzah vzgajamo generacije diplomantov za delovna mesta, ki še ne obstajajo. Vzgajamo kreativnost in fleksibilnost v generacijah mladih, da bodo sposobni inoviranja in ustvarjanja novih proizvodov in storitev skladno z duhom časa ter da bodo dovolj fleksibilni, da se bodo spremembam lahko sproti prilagajali.

Seveda pa ta prehod, kot nobeden do zdaj, ne bo povsem gladek in neboleč. Vendar je lahko precej manj dramatičen, če ga bomo kot družba znali ustrezno moderirati, namesto da bi zapadli v jamranje ali pod vpliv lažnih političnih prerokov. Uredništvo New York Timesa je prejšnji konec tedna objavilo čudovit kolektivni uvodnik, v katerem je s prstom pokazalo na hipokrizijo političnega tarnanja nad tehnološkim razvojem, ki naj bi prek avtomatizacije in robotizacije uničeval delovna mesta in ustvarjal armade anksioznih brezposelnih ali zaposlenih na mizerno nizkih plačah. Argumentirajo, da ne gre za robote, ki bi uničevali delovna mesta in jemali prihodnost, kajti to je stalnica tehnološkega napredka zadnjih 250 let. Pač pa gre za napačne politike v zadnjih treh, štirih desetletjih, ki delavcem niso omogočale, da bi participirali pri ustvarjenih prihodkih od tehnološkega razvoja. V obdobju najhitrejše rasti produktivnosti, v zlatem obdobju kapitalizma med koncem druge svetovne vojne in sredi 70. let prejšnjega stoletja, so kljub pospešeni avtomatizaciji proizvodnje močni sindikati skrbeli za »pravične plače«. Želje korporacij po zniževanju stroškov dela je krotila državna regulacija prek primerne višine minimalne plače. »Pravična« obdavčitev korporativnih dobičkov (brez masovnega skrivanja dobičkov v davčnih oazah) je omogočala financiranje storitev socialne države in javnih storitev v šolstvu in zdravstvu. S tem pa omogočala enake možnosti vsem in socialno kohezijo.

Delež plač v razdelitvi BDP se je v zadnjih štirih desetletjih zmanjšal za šest do osem odstotnih točk.

Od sredine 70. let 20. stoletja pa je v zahodnih državah začela prevladovati drugačna paradigma, ki se je skrivala za plakati individualizma in liberalizma, katere namen pa je bil zgolj povečati delež ustvarjenega kolača v rokah lastnikov kapitala na račun zaostajanja realnih plač za rastjo produktivnosti in zmanjševanja državnih izdatkov za javno financirane storitve. Delež plač v razdelitvi BDP se je v zadnjih štirih desetletjih zmanjšal za šest do osem odstotnih točk, znotraj tega zmanjšanega kolača pa so se dohodki dela pospešeno koncentrirali v rokah zgornje desetine posameznikov. Spodnjim 60 odstotkom prebivalstva v razvitih državah ni bilo omogočeno participirati na rezultatih hitrega tehnološkega napredka in hitre rasti produktivnosti. Sedanje povečano socialno nezadovoljstvo in oziranje razočaranega izginulega srednjega razreda po populističnih lažnih prerokih, ki obljubljajo zapiranje meja pred tujim blagom in tujci nasploh, je zato logična posledica tega, da je politična elita pokleknila pred interesi kapitala. Niso krivi ne roboti in ne globalizacija, ampak napačne politike, ki jim koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije ni uspelo pravično usmeriti od korporacij k zaposlenim in odpuščenim v tem procesu razvoja.

Ker gre izključno za krivdo politične elite za sedanjo socialno mizerijo in nezadovoljstvo ter negotovost glede prihodnosti dela, lahko ta problem reši samo politika. S sprejetjem političnih odločitev, ki bodo večini prebivalstva omogočile večjo participacijo pri koristih od tehnološkega razvoja in globalizacije. To pa seveda pomeni povečanje efektivne obdavčitve korporacijskih dobičkov prek njihove repatriacije nazaj domov, zvišanje zajamčenih plač in socialnih prihodkov, povečanje in izboljšanje javnih storitev na področju šolstva in zdravstva.

Leon Vidic

Vendar ne samo to. Kot je prejšnji teden povedal nekdanji tehnološki guru in ustanovitelj megakorporacije Microsoft, Bill Gates, je povsem logično, da bo treba uvesti »davek na robote«. Če roboti odpravljajo delovna mesta, s tem odpravljajo tudi socialne prispevke in dohodnino zaposlenih na teh delovnih mestih, ta prihranek pa se steka v žepe lastnikov kapitala. Samoumevno je, da morajo ti roboti »plačevati davke« v enaki meri kot nekdanji zaposleni. Iz teh prihodkov bi lahko plačevali univerzalni temeljni dohodek vsem.

S tem pa pridemo nazaj v Keynesovo vizijo družbe s 15-urnim tedenskim delovnikom in enakim dohodkom kot prej. Razliko do »polnega delovnega časa« po sedanjih standardih bodo financirali roboti s plačevanjem davka. Keynesova vizija sodobne družbe s tem postaja povsem uresničljiva. Evropski parlament je prejšnji teden sicer zavrnil tak »davek na robote«, toda to vprašanje se bo kmalu vrnilo nazaj na dnevni red. Temu vprašanju in tej rešitvi se ni mogoče izogniti.

Morda koga skrbi, kakšna dela bodo sploh še ostala, če bodo roboti ukradli večino rutinskih delovnih mest. Vendar je ta skrb popolnoma odveč. Ob starajoči se družbi se ustrezno povečujejo potrebe po zdravstveni oskrbi in negi na domu. S krajšim delovnikom se povečuje količina prostega časa, namenjenega uživanju, rekreaciji in različnim vrstam samouresničevanja. S tem pa tudi potrebe po industriji teh storitev in po delovnih mestih v teh industrijah.

Prihodnost dela zdaj zato ni nič bolj črna kot pred dvesto, sto ali petdesetimi leti. Gre le za izziv, ki ga moramo mi kot družba in naše izvoljene politične elite primerno rešiti. Prvi korak k temu je seveda vzeti veter iz jader krdelu lažnih populističnih prerokov, ki robote, migrante in globalizacijo zlorabljajo za svojo ksenofobno agendo.

Dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, University of Leuven & IVES