Jože P. Damijan: Nova formula za privatizacijo NLB

Slovenska vlada se je sicer zavezala, da bo NLB prodala do konca leta 2017, nato je bil ta rok podaljšan za eno leto ter odobren dvostopenjski proces privatizacije. Vendar zaradi slabega stanja v evropskem bančnem sektorju, ki ga še poslabšujejo negativne depozitne obrestne mere ECB, delnice evropskih bank kotirajo globoko pod knjigovodsko vrednostjo. To pomeni, da v tem položaju vlada NLB lahko proda samo z izgubo glede na stroške dokapitalizacij.

V obdobju 2011–2013 je država NLB dokapitalizarala trikrat v skupni vrednosti dve milijardi in 180 milijonov evrov, po sedanjih ocenah pa bi iz prodaje 75 odstotkov deleža v NLB lahko iztržila le za okoli 900 milijonov evrov. Pa še ta znesek je treba zmanjšati bodisi za vladno jamstvo kupcu za morebitne stroške uspešnih tožb hrvaških varčevalcev oziroma za ekvivalenten diskont pri ceni v višini okoli 300 mio evrov. To pomeni, da bi vladi s prodajo NLB uspelo davkoplačevalcem vrniti manj kot tretjino njihovega prisilnega vložka v NLB. To je sicer bolje, kot je uspelo Latviji, ki je za 75-odstotni lastniški delež v banki Citadele, naslednici propadle banke Parex, uspelo iztržiti le 74 milijonov, medtem ko je pred tem vanjo vložila 1,7 milijarde evrov.

Treba se je spomniti še dejstva, da so bile ob zadnji sanaciji slovenske banke prekapitalizirane, kar pomeni, da se – podobno kot v NKBM – s hitro prodajo NLB bodočim kupcem daje veliko darilo.

Jure Eržen

Vse to dokazuje, da bo sedanji vladni koaliciji prodajo NLB težko predstaviti kot uspešno vladno potezo. Zaradi zapletenih razmer bo vladna koalicija morala prilagoditi svojo strategijo prodaje NLB, če bo želela politično preživeti. Resnici na ljubo obstajajo precej boljši načini privatizacije NLB, ki bi v določeni situaciji optimizirali dolgoročni izkupiček iz prodaje oziroma lastništva NLB. Vlada bi v določenih okoliščinah morala razmisliti o povsem drugačnem načinu privatizacije, podobnem tistemu iz privatizacijskega zakona iz leta 1992. To pomeni, da bi NLB le polovično privatizirala, drugo polovico pa ohranila v trajni državni lasti. Optimalna formula za privatizacijo bi v sedanjih razmerah lahko bila naslednja:

• 50,1 % delnic NLB se prenese v demografski sklad,

• 25 % delnic se razdeli vsem polnoletnim državljanom,

• 24,9 % delnic se proda razpršeno z javno prodajo (IPO).

Po končani javni prodaji četrtine banke začnejo delnice NLB kotirati na borzi. Zadnje omogoči, da državljani svoje delnice lahko bodisi prodajo v primernem trenutku ali jih kupijo več in dolgoročno služijo z donosi od držanja njenih delnic. To bi omogočilo tudi oživitev povsem zamrlega domačega kapitalskega trga.

Predlagana formula oziroma način privatizacije NLB ima več prednosti. Prva prednost je, da glede na to, da smo dokapitalizacije in sanacijo NLB plačali polnoletni davkoplačevalci in jih bomo z višjimi davki plačevali še dolga leta, je pošteno, da nam država to našo prisilno »naložbo« povrne na način, ki bo kar najbolj povečal naš izkupiček kot državljanov. In sicer ali v obliki razdelitve delnic ali v obliki dolgoročnega zagotavljanja denarja za pokojninsko blagajno. Samo letos naj bi NLB imela 180 milijonov evrov dobička, kar v konkretnem primeru pomeni 90 milijonov evrov tekočega transferja v (prihodnji) demografski sklad. Za primerjavo, Kapitalski sklad na leto v pokojninsko blagajno vplačuje le okoli 50 milijonov evrov.

Druga prednost je, da lastništvo NLB ostane za vedno »zaklenjeno« v državnem skladu (podobno kot v Zavarovalnici Triglav), s čimer je zagotovljeno, da bo sistemsko pomembna banka ostala dolgoročno v domači lasti. Pogoj za prodajo tega deleža bi bila, denimo, potrditev prodaje z dvetretjinsko večino v državnem zboru. Tretja prednost je, da so prek sicer manjšinskega, vendar zelo velikega deleža zasebnega lastništva (največ 49,9 odstotka) in s kotiranjem delnic NLB na borzi zagotavljeni večja transparentnost in učinkovitost poslovanja banke ter boljše korporativno upravljanje.

Jure Eržen

Četrta prednost te privatizacijske formule je njena dolgoročna finančna optimalnost za državljane. Glede na nizko pričakovano kupnino (le okoli 600 milijonov evrov ob upoštevanju diskonta za morebitne tožbe hrvaških varčevalcev) je optimalno delnice NLB držati in si izplačevati visoke dividende. Če bi celotno lastništvo NLB ostalo v rokah domačih subjektov, bi navedeni izkupiček od prodaje NLB dobili nazaj že v dobrih treh letih prek dividend. Če bi v domačih rokah ostalo 75 odstotkov delnic NLB, bi si izkupiček od prodaje NLB prek dobičkov iz poslovanja povrnili v štirih letih in pol.

In petič, treba je tudi upoštevati, da je bila NLB ob sanaciji močno (za več kot dvakrat) prekapitalizirana, kar pomeni njene višje dobičke v prihodnosti zaradi odpravljanja slabitev. V primeru privatizacije bi bil teh višjih dobičkov deležen tuji lastnik, v primeru predlaganega načina pa bi jih bili deležni državljani. In sicer neposredno prek višjih donosov imetnikov delnic NLB, dolgoročno pa s prispevkom demografskega sklada iz dividend NLB v pokojninsko blagajno.

Vlada bi morala uresničevati predvsem dolgoročne interese svojih državljanov, ne pa slediti nekim slabo domišljenim in škodljivim receptom iz Bruslja.

Seveda pa predlagana formula ni brez nevarnosti. Ključni sta predvsem dve. Prva nevarnost je, da bi evropska komisija uresničila svojo grožnjo iz zavez, ki jih je morala dati Republika Slovenija. Slovenija se je zavezala, da mora NLB zaradi prejete državne pomoči zmanjšati poslovanje in da mora država svoj delež v NLB zmanjšati do konca leta 2018. Če Republika Slovenija tega ne bo naredila, ima evropska komisija pravico, da vpliva na zmanjšanje obsega poslovanja NLB tako, da sama proda hčerinske družbe NLB v tujini. Tudi če komisija to grožnjo uresniči, to ne bo zelo velika škoda, saj je večina hčerinskih družb NLB v državah nekdanje Jugoslavije v zelo slabem položaju in obremenjenih s slabimi krediti. Edina izjema je naložba NLB v Tutunsko banko v Makedoniji. Seveda bi odprodaja teh hčerinskih družb v tujini pomenila dodatni dobiček matične NLB.

Druga nevarnost je slabše korporativno upravljanje banke v primeru pretežnega državnega lastništva. Posledice tega so tako nižja učinkovitost poslovanja in s tem nižji tekoči donosi ter predvsem tveganje glede kreditne politike in kakovosti kreditnega portfelja. Ne pozabite, da smo zaradi zadnjega morali NLB reševati z dokapitalizacijami in končno sanacijo leta 2013. A tveganja glede tega niso nujno tako dramatična. Med zadnjo bančno krizo v Evropi so bile v težavah vse banke, ne glede na lastništvo. Državne banke niso bile nič bolj podvržene sprejemanju večjih tveganj kot zasebne banke. Kvečjemu nasprotno. Ne pozabimo, da so oddelek tveganj v NLB med nastajanjem bančne luknje pokrivali belgijski člani uprave, ki jih je imenoval tretjinski lastnik KBC.

Velika večina slabih kreditov v Evropi je nastala v povsem zasebnih bankah, kar relativizira superiornost zasebnega lastništva v bankah. Po drugi strani so bile zaradi te bančne krize v EU sprejete boljše regulacije in rigoroznejši mehanizmi upravljanja tveganj. Hkrati je morebitno reševanje bank z vzpostavljanjem Evropske bančne unije preneseno na panevropski stabilnostni mehanizem (ESM), katerega namen je, da se stroški reševanja bank ne prenašajo več v breme državnih proračunov (davkoplačevalcev), ampak da sanacijo banke izvede ESM.

V konkretnem primeru so torej potencialne nevarnosti zaradi predlagane drugačne formule privatizacije NLB bistveno manjše od morebitnih prednosti. V sedanjih razmerah je predlagana formula dogoročno finančno optimalnejša v primerjavi z načinom privatizacije, ki ga pod pritiskom iz Bruslja želi izvesti vlada. Vlada bi morala uresničevati predvsem dolgoročne interese svojih državljanov, ne pa slediti slabo domišljenim in škodljivim receptom iz Bruslja.