Jože P. Damijan: Globalizacijski šok za delovna mesta na Zahodu

Če vsa delovna mesta razvrstite glede na zviševanje stopnje zahtevnosti oziroma potrebnih veščin (kvalifikacije) in to narišete v graf na horizontalni osi, na vertikalno os pa zabeležite spremembo deleža v skupni zaposlitvi v nekem obdobju, bi morali dobiti takšno lepo rastočo krivuljo. Najmanj zahtevna delovna mesta bi morala biti najprej nadomeščena s stroji, najzahtevnejšim (raziskovalnim, kreativnim, razvojnim, vodstvenim) pa se je tega, da jih bodo nadomestili stroji, najmanj treba bati.

No, takšna je teorija. Potem pa so trije ameriški ekonomisti (Autor, Katz & Kearney) leta 2006 pri analizi ameriških podatkov o dinamiki trga dela odkrili, da ne gre za linearno naraščajočo dinamiko, ampak za dinamiko trga dela v obliki črke U. Bolj prijazno povedano, odkrili so, da se je v treh desetletjih v ZDA najhitreje povečevalo zaposlovanje najmanj kvalificiranih delavcev na eni, na drugi strani pa delež zaposlitev najzahtevnejših veščin. V vmesnem delu distribucije, torej srednje zahtevna delovna mesta, se je delež delovnih mest v skupni zaposlenosti zmanjšal. To ugotovitev U-oblike dinamike na trgu dela skozi čas, ki je pomenila velik šok za ekonomsko vedo, so hitro potrdile številne študije tudi za razvite evropske države. Ta ugotovitev je postala znana kot polarizacija na trgu dela zaradi povečevanja deležev zaposlitev in njihovih relativnih plač na obeh koncih distribucije delovnih mest.

Pexels

Kaj se torej v zadnjih desetletjih dogaja na trgu dela v razvitih državah in zakaj izginjajo srednje zahtevna delovna mesta? Teoretične in empirične študije so nanizale štiri ključne vzroke za povečano polarizacijo trga dela. Prvi naj bi bil rutinizacija delovnih mest. Torej čim bolj je mogoče neko delovno mesto razstaviti na niz rutinskih operacij, tem lažje jo je avtomatizirati in robotizirati ali pa prenesti v države z nižjo ceno dela. Gre predvsem za dela za tekočim trakom, ki so srednje zahtevna. Dejavnosti čistilk, negovalcev, varnostnikov in tako dalje, ki so manj zahtevna oziroma jih je težje rutinizirati in zapisati v računalniški program in ki se morajo zaradi svoje specifične narave izvajati doma, so manj izpostavljena.

Drugi vzrok naj bi bila globalizacija oziroma pospešena globalna liberalizacija trgovine, ki je omogočila preselitev celotne proizvodnje v države z nižjo ceno dela. Doma je ostal razvoj izdelkov, prodajne, marketinške in finančne funkcije, sama proizvodnja oziroma rutinska delovna mesta pa so se preselila na jug oziroma vzhod. Hkrati je povečan konkurenčni pritisk proizvodv iz cenejših držav vplival tudi na ohranjanje stroškov oziroma opuščanje rutinskih delovnih mest v tradicionalni predelovalni industriji. Kot tretji vzrok navaja rigidnost trga dela v razvitih državah, kjer naj bi relativno visoke minimalne plače ter visoka zaščita delovnih mest delodajalce prisiljevale k selitvi proizvodnje v do delodajalcev »prijaznejše« države. Kot četrti vzrok pa navaja močno povečano neenakost v razvitih državah, ki je sicer tudi posledica te polarizacije na trgu dela in zadrževanja rasti plač. Ker so se dohodkovne in premoženjske razlike močno povečale, se je spremenila tudi struktura povpraševanja. »Bogati« so začeli bolj povpraševati po zaposlenih, ki izvajajo »storitve za bogate«, kot so čiščenje, vzdrževanje, varovanje, negovanje, skrb za otroke in tako dalje, kar je povečalo tako tržni delež teh delovnih mest kot njihove relativne plače.

Toda kateri so tisti odločilni vzroki, ki so vplivali na to odločitev? Je bila to avtomatizacija, je bila to globalizacija ali morda trg dela? Ta dilema se je med akademskimi ekonomisti razvila v razpravo o ključnem vplivu tehnologije ali globalizacije. Večina ekonomistov je stavila in še danes stavi na tehnološki razvoj in avtomatizacijo. Natanko s tem razlogom so v OECD pred dvema letoma naročili raziskavo, ki naj bi pokazala, kateri dejavniki so krivi za polarizacijo na trgu dela v državah OECD. S kolegoma iz Leuvna smo lani to študijo končali, pred dvema tednoma je bila objavljena in je tudi osnova za tretje poglavje pravkar izdanega OECD Employment Outlook 2017.

Globalizacija in tehnološki napredek nista tako nedolžna fenomena, kot smo ekonomisti radi učbeniško razmišljali.

Ko smo začenjali raziskavo, sta bila kolega, ki se ukvarjata predvsem s trgom dela, veliko bolj naklonjena razlagi, da so na polarizacijo vplivali predvsem tehnologija (avtomatizacija) in rigidnost trga dela. Jaz, ki se ukvarjam predvsem z mednarodno trgovino, sem opozarjal na pomembnost globalizacije, se pravi predvsem liberalizacije trgovine in kapitalskih tokov, ki sta spodbudili relokacijo proizvodnje iz razvitih v države s cenejšo delovno silo. Če bi bil v ozadju te dinamike polarizacije samo tehnološki razvoj, bi morali videti linearno povezavo, podobno je glede vpliva rigidnega trga dela, ki bi moral enakomerno prizadeti tako nizko kot srednje zahtevna delovna mesta.

Kolegoma sem narisal, kaj se je zgodilo z zaposlenostjo v industriji v ZDA in EU v letih 1990 in 2015. Medtem ko je bilo število delovnih mest v ZDA in EU do konca 90. let prejšnjega stoletja stabilno, se je zgodil velik preobrat predvsem po letu 2001. Med letoma 2001 in 2007 je v ZDA in EU v industriji izginilo po 3,5 oziroma 3,6 milijona delovnih mest. Nato je udarila še globalna finančna kriza, povzročena s prostim pretokom kapitala med državami izvoznicami in uvoznicami, ki je število izgubljenih delovnih mest v industriji do leta 2011 v ZDA povečala na 5,7 milijona, v Evropi pa na 7,2 milijona.

Kateri so glavni vzroki za to izpraznitev delovnih mest v industriji na Zahodu? Zgodila se je globalizacija. Prvič, liberalizacija trgovine je z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije (STO) zajela več držav in močno zmanjšala carinsko in necarinsko zaščito. Drugič, regionalni prostotrgovinski sporazumi so omogočili, da je trgovina zajela širši krog držav s precej nižjimi stroški dela – predvsem Mehiko (sporazum Nafta) in nekdanje socialistične države (integracija v EU). In tretjič, globalizacija je dobila dodatni pospešek po vstopu Kitajske v WTO, leta 2001. Ko so se carine na uvoz iz Kitajske znižale na raven drugih držav, se je začela kalvarija za zaposlene v industriji v razvitih državah in v prvem valu (do finančne krize) v ZDA in EU skupaj odnesla več kot sedem milijonov delovnih mest.

To se je pokazalo tudi v naši študiji, v kateri smo ugotovili, da se je polarizacija na trgu dela zgodila predvsem znotraj posameznih panog, manj pa zaradi, denimo, prenašanja delovnih mest med panogami (denimo iz industrijskih v storitvene panoge). Drugače rečeno, znotraj industrije in drugih panog so izginila srednje zahtevna delovna mesta. Naša analiza kaže, da sta k temu enakomerno pripomogla tako tehnološki razvoj kot globalizacija. Za prenos delovnih mest med panogami je večinoma zaslužna povečana kitajska konkurenca, ki je izbrisala velik del srednje zahtevnih delovnih mest v industriji, odpuščeni pa so službe poiskali v slabše plačanih delovnih mestih v storitvah (trgovina, gostinstvo, čiščenje itd.). Pri tem je treba omeniti, da razlike med državami v pogojih na trgu dela niso značilno vplivale na dinamiko polarizacije.

V času, ko smo končali našo študijo, se je pojavilo še nekaj analiz, ki potrjujejo naše ugotovitve o ključni pomembnosti globalizacijskega šoka (ob tehnološkem razvoju) na polarizacijo trga dela. Nekatere študije so pokazale, da se zaradi kitajskega šoka posamezne regije, ki so bile najbolj izpostavljene kitajski konkurenci, po njem niso pobrale, plače pa so ostale depresivne tudi v panogah, ki niso bile neposredno prizadete. Pokazale so, da se je v teh najbolj prizadetih regijah zmanjšala inovativnost, povečala smrtnost (zaradi alkohola in drog), zmanjšala stopnja porok in natalitete. Pa tudi, da v teh zaradi globalizacije bolj prizadetih regijah volivci začnejo voliti ekstremnejše politike, bodisi ekstremne levičarje bodisi desničarje. Začnejo nasedati populizmu.

Globalizacija in tehnološki napredek, ki sta po letu 1995 poskrbela za izpraznitev srednjega sloja zaposlenih, torej nista tako nedolžna fenomena, kot smo ekonomisti radi učbeniško razmišljali. Imata dolgoročne negativne posledice. Zato bodo zmerni politiki v razvitih državah morali razmisliti, kako te sile obvladati, preden počijo politične bombe in se zgodijo socialne revolucije. Treba bo razmisliti o industrijski politiki, ki bo spodbudila nastanek kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest za najbolj prizadete regije in sloje. Treba bo razmisliti o davčnih in socialnih politikah, ki bodo koristi od globalizacije enakomerneje porazdelile. In o politikah, ki bodo izboljšale enakost možnosti za najranljivejši (spodnji in srednji) del populacije, predvsem o boljšem dostopu do zdravstvenih in izobraževalnih storitev. Sicer bo odneslo pokrovko zaradi socialne nevzdržnosti sedanjega stanja.

Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani,
University of Leuven & IVES