Jože P. Damijan: Globalizacija v vzvratni prestavi

Prejšnji teden smo lahko spremljali mini dramo, ko je majhna Valonija, regija v Belgiji, za nekaj dni blokirala in držala v šahu celo EU glede podpisa prostotrgovinskega sporazuma med EU in Kanado (Ceta). Po državah EU so se vrstili protesti proti Ceti. Ker sva s kolegom Črtom Kostevcem preštudirala sporazum in študije učinkov na posamezne države ter naredila analizo učinkov na slovensko gospodarstvo, vam lahko povem, da je Ceta precej benigen sporazum. Sprostil bo še zadnjih nekaj odstotkov preostalih carin in podjetjem na obeh straneh omogočil, da enakopravno sodelujejo v postopkih javnih naročil, toda učinki bodo, milo rečeno, neznatni.

V obdobju od deset do dvajset let naj bi se BDP v celotni EU zaradi tega sporazuma zvišal med 0,02 odstotka in 0,08 odstotka, kar pomeni približno dve tisočinki odstotka povečanja BDP na letni ravni. To je dejansko nič. Neopazno. Zakaj so torej Valonci in javno mnenje v Evropi nasploh tako močno proti sporazumu?

Ne gre za Ceto. Tudi ne gre za mehanizem reševanja sporov med investitorjem in državo (ISDS), ki reševanje morebitnih sporov prenaša na arbitražne tribunale, čeprav je ISDS daleč najspornejši del Cete. Tudi ne gre napenjanje mišic pred »dejanskim sovragom«, torej pred čezatlantskim trgovinskim in investicijskim sporazumom, katerega cilj v primerjavi s Ceto je, da harmonizira pravila in regulativo v zvezi z dostopom na trg (tehnična, sanitarna in fitosanitarna pravila ter regulativo o varni prehrani in zahtevah za označevanje proizvodov). Teh pravil Ceta ne spreminja ali usklajuje. Ne, nasprotovanje precej benignemu sporazumu Ceta je nasprotovanje kakršnikoli nadaljnji liberalizaciji zunanje trgovine. Politiki se še naprej navdušujejo nad globalizacijo, ljudje pa ne več. Ljudje so nad globalizacijo ali razočarani, ali frustrirani, ali samo prestrašeni.

Teoretski modeli zunanje trgovine kažejo, da je prosta trgovina koristna za vse države, liberalizacija trgovine znotraj države pa vedno ustvarja zmagovalce in luzerje. Nekatere panoge zacvetijo, druge propadejo. Posledica je srednjeročno povečanje brezposelnosti v prizadetih panogah in prestrukturiranje gospodarstva. Toda vse to do zdaj ni bil tako zelo velik problem. Dokler je liberalizacija trgovine potekala med zahodnimi državami oziroma med državami s podobno ravnijo stroškov dela, je bila zadeva obvladljiva. Obstajale so redistributivne in socialne politike ter aktivne politike zaposlovanja, ki so postopno nevtralizirale negativne učinke in pomagale tistim, ki so bili z liberalizacijo prizadeti.

Toda v zadnjih dveh desetletjih se je položaj drastično spremenil. Zgodila se je globalizacija. Prvič, liberalizacija trgovine je z ustanovitvijo Svetovne trgovinske organizacije vključila tudi storitvene dejavnosti. Drugič, trgovina je vključila širši krog držav s precej nižjimi stroški dela – predvsem Mehiko, nekdanje socialistične države in Kitajsko. Tretjič, odpravljene so kapitalske ovire in prosti pretok kapitala med državami. In četrtič, tehnološki razvoj – od informacijske tehnologije do robotov – je omogočil prenos proizvodnje v tujino, hkrati pa začel nadomeščati delovno silo v proizvodnji. Vse te globalizacijske sile so se okrepile po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001. Ko so se carine na uvoz iz Kitajske znižale na raven drugih držav, se je začela kalvarija za zaposlene v industriji. Med letoma 2001 in 2007 je v ZDA in EU v industriji izginilo po 3,5 oziroma 3,6 milijona delovnih mest. Nato je udarila še globalna finančna kriza, povzročena s prostim pretokom kapitala med državami izvoznicami in uvoznicami, ki je število izgubljenih delovnih mest v industriji do leta 2011 v ZDA zvišala na 5,7 milijona, v Evropi pa na 7,2 milijona.

V ZDA se je rast sicer hitro vrnila, v EU pa je po osmih letih gospodarsko okrevanje še vedno zelo kilavo. Stopnja brezposelnosti v EU je še vedno nad desetimi odstotki, med mladimi pa pomeni od četrtine do polovice vseh dela sposobnih. Toda tudi v ZDA, ki so hitro okrevale, je »kitajski šok« pustil globoke posledice. Letošnja študija The China shock vodilnih ameriških avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela (Autor, Dorn in Hanson, 2016) je empirično pokazala, da je imela liberalizirana trgovina s Kitajsko dolgoročno negativne učinke na nekatere regije in trg dela. Posamezne regije, najbolj izpostavljene kitajski konkurenci, si po tem šoku niso opomogle, plače pa so ostale zelo nizke tudi v panogah, ki niso bile neposredno prizadete.

Podobno velja za Evropo. S kolegi smo v zadnji študiji za OECD pokazali, da sta globalizacija in tehnološki napredek po letu 1995 poskrbela za izpraznitev srednjega sloja zaposlenih. Predvsem srednje plačani delavci v industriji so v procesu razvoja »kitajske konkurence« in avtomatizacije izgubili, pridobili pa so tisti z najnižjimi kvalifikacijami ali tisti z najvišjimi plačami. Izpraznitev srednjega sloja je za seboj potegnila tudi politično polarizacijo. Isti avtorji, ki so analizirali »kitajski šok«, so nekaj mesecev pozneje v novi študiji »Importing Political Polarization?« (Autor, Dorn, Hanson in Majlesi, 2016) z analizo kongresnih volitev empirično dokazali, da je povečana trgovina s Kitajsko povečala tudi politično polarizacijo v ZDA. V kongresnih volilnih okrajih, ki so bili bolj izpostavljeni kitajski konkurenci, so volivci začeli bolj ekstremno voliti – demokrate so zamenjali liberalni demokrati ali republikanci, republikance pa še ostrejši republikanci.

Toda ta polarizacija na trgu dela je vplivala tudi na odločitve o formiranju družin, zmanjšano rodnost, vrzel v plačah glede na spolno strukturo zaposlenih itd. K temu prištejte še politiko varčevanja oziroma proračunsko zmanjševanje sredstev za socialne programe ter migracije pa dobite politike, ki želijo te frustracije med ljudmi nagovoriti s populizmom. Dobite Sandersa in Trumpa v ZDA, v Evropi pa brexit, Sirizo, AFD, Le Penovo itd.

Volivci v razvitih državah nočejo še več proste trgovine, ker so bile koristi od dosedanje liberalizacije zelo neenakomerno porazdeljene. Pridobili so lastniki kapitala in tisti z višjo izobrazbo, spodnjih 60 odstotkov prebivalstva razvitih držav pa je to liberalizacijo plačalo bodisi z izgubo služb bodisi s stagnirajočimi dohodki, manj socialnimi transferji in večjo negotovostjo glede lastne prihodnosti in prihodnosti otrok.

Vendar globalizacije ne ogroža samo ljudski revolt, temveč se je tudi fizično zaustavila. V ZDA je trgovina lani in letos upadla. Podobno velja za druge razvite države – nasploh je letos obseg trgovine manjši kot lani. Kot da bi na zavoro stopila tudi zahodna podjetja. Največja logistična podjetja se ukvarjajo z velikimi presežnimi kapacitetami, južnokorejska družba Hanjin je že šla v stečaj, kitajske in japonske družbe se združujejo, da bi se temu izognile. Mednarodni denarni sklad je v zadnjih ocenah posvaril pred zaustavitvijo globalizacije.

Ključni problem globalizacije je v nesorazmernosti porazdelitve koristi od nje, tako med državami kot znotraj držav. Toda odgovor na to ni protekcionizem, ampak, prvič, politike, ki bodo spodbudile nastanek kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest za najbolj prizadete regije in sloje. Drugič, davčne in socialne politike, ki bodo koristi globalizacije enakomerneje porazdelile. In tretjič, politike, ki bodo izboljšale enakost možnosti za deprivilegiran del populacije, predvsem z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev. To pomeni, da rešitev ni neoliberalni umik države, ampak več države. Odgovor je v aktivnejši državi na področjih, na katerih je do zdaj bila, zaradi neumnih ideoloških prepričanj, podhranjena – v industrijski politiki, davčni in socialni politiki ter politiki izobraževanja.

dr. Jože P. Damijan, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, University of Leuven & VIVES