Jože P. Damijan: Bo minimalna plača ugonobila slovenska podjetja?

Predvsem na delodajalski strani, ki je hitela dokazovati, da bi zvišanje minimalne plače za več kot za porast inflacije povzročil številne negativne gospodarske učinke, denimo »upočasnil zaposlovanje«, »povečal tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo« itd. Je minimalna plača in njeno zviševanje res takšen zlodej, ki bi utegnil ugonobiti slovensko gospodarstvo?

Preprost odgovor na podlagi več sto študij in dejanskega dogajanja je seveda jasen. Ne. Uvedba minimalne plače ali njeno postopno usklajevanje ni še nikjer v svetu uničilo gospodarstev ali zahtevalo množičnega odpuščanja. Doucouliagos in Stanley sta leta 2009 naredila metaanalizo na podlagi 64 empiričnih študij za ZDA in ugotovila, da se učinki zvišanja minimalne plače na zaposlenost koncentrirajo okoli ničle in da niti statistično niti praktično ne zmanjšujejo zaposlenosti. Tako kaže večina metaštudij akademskih raziskovalcev, ki niso povezani z različnimi desničarskimi sponzorskimi institucijami. Večina preglednih študij o minimalni plači je, kot ugotavljata Doucouliagos in Stanley, »kontaminirana s pristranskim izborom študij«, in ko to pristranost odstranite, izginejo tudi negativni učinki minimalne plače.

Seveda pa so mogoče izjeme glede na posebne okoliščine, zato je odgovor na zgornje vprašanje nujno nekoliko bolj niansiran. Alan Krueger z univerze v Princetonu, ki je leta 1995 s kolegom Davidom Cardom objavil slavno knjigo o mitu minimalne plače, ki je spremenila poglede ekonomistov na minimalno plačo, je lani povedal, da se postopno zviševanje minimalne plače še nikjer ni pokazalo za škodljivo. Niti ni spodbudilo odpuščanja niti ni ustavilo zaposlovanja. Dodaja pa se, da to velja za zmerna zvišanja minimalne plače. Podvojitev minimalne plače bi najbrž povzročila velik šok za številna podjetja, katerih poslovni model temelji na nizko plačani delovni sili. Vendar takih »eksperimentov« v realnem življenju še nismo videli in ne moremo z gotovostjo reči, kaj bi se zgodilo.

No, v Sloveniji imamo sicer dober »naravni eksperiment« glede »dramatičnega zvišanja« minimalne plače, ne vemo pa, kakšen vpliv je ta dvig imel na zaposlenost. Februarja 2010 je na pobudo takratnega ministra za delo Ivana Svetlika Pahorjeva vlada minimalno bruto plačo zvišala s 593 evrov na 734,15 evrov oziroma za »dramatičnih« 22,9 odstotka. Podjetja so se temu ukrepu lahko prilagodila postopno v treh korakih do konca leta 2011. Zaradi usklajevanja minimalne plače se je ta do leta 2013 realno povečala za kar 31 odstotkov glede na leto 2009, medtem ko je povprečna plača po zvišanju leta 2010 zaradi krize stagnirala.

Postopno zviševanje minimalne plače se še nikjer ni pokazalo za škodljivo. Niti ni spodbudilo odpuščanja niti ni ustavilo zaposlovanja.

Vladni Umar je takrat na podlagi analize Arjane Brezigar Masten in drugih iz leta 2010 svaril, da bi zaradi zvišanja minimalne plače zaposlitev kratkoročno utegnilo izgubiti 5151 zaposlenih v gospodarstvu, dolgoročno pa kar 17.169. Problem te napovedi je, da temelji na analizi povezave med zaposlenostjo in ravnijo stroškov dela za vzorec industrijskih podjetij v obdobju 1995–2007, torej pred krizo, in da ne analizira vpliva minimalne plače, temveč celotnega stroška dela na zaposlenost. Uporaba kratkoročne elastičnosti (–0,44) in dolgoročne elastičnosti med skupnimi stroški dela in zaposlenostjo (–1,49) ni najprimernejša za napovedovanje vpliva zvišanja minimalne plače, saj ne gre niti za homogena podjetja niti za homogene skupine zaposlenih.

Natančnejša je analiza Vodopivca in drugih iz leta 2013, ki proučuje prav vpliv zvišanja minimalne plače iz leta 2010 na stabilnost zaposlitev z minimalno plačo. Uporablja podatke za celotno populacijo zaposlenih v Sloveniji in ugotavlja, da se je med dvigom minimalne plače v letih 2010–2011 za dobri dve odstotni točki zmanjšala razlika v verjetnosti zaposlenih na minimalni plači glede na tiste tik nad njo, da bodo obdržali službo. Še bolj pa se je poslabšala verjetnost, da obdržijo službo, obeh ranljivih skupin – mladih in nizko izobraženih. Vendar ta študija hkrati kaže, da se je med dvigom minimalne plače povečala verjetnost zaposlenih na minimalni plači glede na tiste tik nad njo, da bodo po enem letu dobili novo zaposlitev. Predvsem to velja za skupino mladih. Vendar so ti vplivi, če jih prevedemo na raven elastičnosti, zelo majhni.

Študija Vodopivca in drugih je koristna, ker pokaže, da se je med dramatičnim zvišanjem minimalne plače res nekoliko povečala verjetnost tistih na minimalni plači, da bodo izgubili staro in našli novo službo, vendar ne more osamiti vpliva dviga minimalne plače od vpliva gospodarske krize. Za kaj takšnega bi bilo treba narediti analizo na ravni zaposlenih in podjetij ter analizirati, koliko je k nestabilnosti zaposlitve (odpuščanju) pripomoglo zvišanje minimalne plače (zmanjšanje stroškovne konkurenčnosti), koliko pa kriza oziroma padec povpraševanja po izdelkih in storitvah posameznega podjetja.

Koliko so znašali dejanski učinki dviga minimalne plače, je zato težko reči. Če pogledate podatke, lahko ugotovite, da se je leta 2010 število zaposlenih v primerjavi z letom 2009 zmanjšalo za 32.800, od tega v štirih panogah, ki zaposlujejo največ ljudi na minimalni plači (proizvodnja oblačil, gradbeništvo, gostinstvo in trgovina), za 12.800. Toda če pogledate natančneje, ugotovite, da je celotno zmanjšanje zaposlenosti v proizvodnji oblačil (2700 zaposlenih) mogoče pripisati stečaju Mure konec avgusta 2009, ko je službe izgubilo 2.635 ljudi (statistično pa se to zmanjšanje pokaže leta 2010). Podobno je v gradbeništvu, kjer je leta 2010 izginilo 8.300 delovnih mest, vendar predvsem zaradi pospešenga propada gradbenih podjetij zaradi zmanjšanja povpraševanja po gradbenih delih.

Za ugotovitev dejanskih učinkov zvišanja minimalne plače je torej treba narediti bolje ciljano analizo in izolirati vplive različnih dejavnikov. Vsekakor pa je dejstvo, da bodo v »mirnodobskem« času in ob zmernem zvišanju plač potencialni negativni učinki na zaposlenost ustrezno zelo majhni ali nični. Pri tem bi bilo treba slediti pravilu, da se minimalna plača usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin in realnim povečanjem produktivnosti. Morda samo glede na panoge, kjer je delež zaposlenih z minimalno plačo največji. To bi po eni strani zaposlene v teh panogah pravično nagradilo za njihovo povečano storilnost, hkrati pa bi nevtralno vplivalo na stroške njihovih delodajalcev.

In še nekaj za konec. Ne smemo pozabiti, da podjetja in panoge z največ zaposlenimi na minimalnih plačah (dve tretjini njih sta v zaposleni v storitvenih dejavnostih, kot so gradbeništvo, trgovina in gostinstvo) že po definiciji ustvarjajo tudi najnižjo dodano vrednost in najpočasneje povečujejo produktivnost. Utemeljevanje razvojnega modela na takšnih panogah in znotraj njih na takšnih nizko produktivnih podjetij seveda preprečuje hitrejšo gospodarsko rast in rast celotne produktivnosti. Slovenska podjetja bodo morala spremeniti poslovni model v smeri proizvodov z višjo dodano vrednostjo ter višje kvalificiranih in bolje plačanih zaposlenih, sicer bomo ostali ujeti v tej pasti srednje razvitosti.

Med letoma 2008 in 2015 se je agregatna produktivnost (dodana vrednost na zaposlenega) slovenskega gospodarstva povečala za skoraj 15 odstotkov, kruta resnica pa je, da je to predvsem posledica izginjanja podjetij z nizko dodano vrednostjo in slabo plačanimi zaposlenimi ter povečanja deleža podjetij na drugi strani produktivnostne lestvice. Morda je k temu nekoliko pripomogel tudi dramatičen dvig minimalne plače leta 2010, toda dejstvo je, da si prizadevamo za gospodarsko strukturo, ki ne more in ne sme temeljiti na zaposlenih, ki s plačo komaj pokrijejo najnujnejše življenjske stroške. Je pa to tranzicijo za obe strani, delodajalce in zaposlene, treba narediti znosno.

dr. Jože P. Damijan, red. prof. na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani