Jedi iz insektov?! Nagravžno!

Predstavljajte si, da ste vodilni kader v prehrambnem podjetju. Delujete v globalni, visoko konkurenčni panogi in ste neprestano na preži za idejami, kaj novega bi lahko ponudili strankam. S kolegi prebirate predloge, ki so se nabrali na vašem portalu za zbiranje koristnih predlogov in idej za inovacije. Pri eni se ustavite. V predlogu piše: »Entomofagija. Predlagam, da raziščemo možnosti proizvodnje prehrambnih izdelkov iz insektov.« Neprijetno vas strese. »Nagravžno! Kakšna nora ideja! Kdo bo pa to jedel pri nas?!« odmahnete z roko in greste naprej. Pri tem zanemarite vse razloge, ki govorijo v prid tovrstni ideji. Žuželke so bogat vir proteinov, njihove količine so praktično neomejene, to je okolju prijazna rešitev. Na vzhodni polobli jih ljudje dejansko že jedo, poleg tega lahko za pripravo jedi uporabimo zgolj moko iz insektov. S tem, ko izdelek ne spominja na insekte, zmanjšamo odpor tudi pri bolj tradicionalnih uporabnikih na Zahodu, kar ugotavljata profesorja Spencer Harrison z Inseada in Samir Nurmohammed iz Whartona.

Posamezniki dojemamo inovacije dvojno – kot priložnosti in nevarnosti.

Dobre ideje v organizacijah potrebujejo pomoč!

Pri tem ne gre za žužke, temveč za prikaz težav, s katerimi se soočajo prebojne ideje. Kako enostavno pri presojanju prebojnih idej zanemarimo vrsto argumentov zaradi enega samega protiagrumenta. Ali pa še pogosteje naših čustvenih odzivov na to, da ideja odstopa od tega, kar se nam zdi običajno in sprejemljivo. Raziskave, ki smo jih s kolegi Matejem Černetom iz Ekonomske fakultete v Ljubljani in Andersom Dysvikom iz BI Norwegian Business School opravili med slovenskimi podjetji, kažejo, da prebojne, visoko ustvarjalne ideje zaživijo veliko redkeje od zmerno ustvarjalnih. Razlogov za to je več. Med njimi sta tudi strah pred neznanim in trud, ki ga zahteva izlet iz območja udobja. Nedavno objavljena študija v Harvard Business Review podobno kaže, da zlasti v velikih mednarodnih organizacijah inovacijam stojijo na poti notranja politika (55 odstotkov respondentov), nenaklonjena organizacijska kultura (45 odstotkov), nesposobnost odziva na signale iz okolja o prihajajočih trendih (42 odstotkov) in šele zatem pomanjkanje virov (41 odstotkov). Pot od ustvarjalnosti (dobrih idej) do inovativnosti (ko te ideje zaživijo) je torej dolga in ni samodejna.

Shutterstock

Še zlasti to drži za resnično pomembne inovacije. Tiste, ki nagovarjajo resnične probleme človeštva. Združeni narodi tako v trajnostnih razvojnih ciljih kot ključne izzive sedanjosti in prihodnosti navajajo revščino, neenakost, klimatske izzive in degradacijo okolja, prosperiteto ter mir in pravičnost. Na ravni organizacij se dogajajo digitalne transformacije, avtomatizacija in robotizacija dela, tehnološki razvoj (umetna inteligenca in veliki podatki), postopoma se razvijajoče organizacijske kulture, nove agilne in dizajnerske metode dela ter razmišljanja in razvoj kapacitet za spremembe. Posamezniki dojemamo tovrstne cilje dvojno – kot priložnosti in nevarnosti. Za posameznike je sodelovanje pri prebojnih inovacijah priložnost, ker nam daje občutek, da počnemo nekaj pomembnega. Dobre ideje osmišljajo delo, kar vodi do zavzetih in motiviranih posameznikov. Prebojne ideje pa tudi znatno premešajo karte, kar seveda zbuja pri zaposlenih občutke strahu in odpora. Vse navedeno so izzivi, ki zahtevajo vedenje o tem, kako podpreti prebojne ideje od njihovega nastanka do realizacije.

Dobre ideje zaživijo ali padejo zgolj in samo, če se povežejo z ljudmi, ki vanje verjamejo, ki obvladajo procese vodenja sprememb in so pripravljeni vztrajati na poti od ideje do inovacije.

Kaj lahko storimo, da prebojne ideje zaživijo?

V knjigi Capitalizing on Creativity at Work, izdani pri založbi Edward Elgar, smo objavili raziskave 42 kolegov s štirih celin. Zanimalo nas je, kaj lahko storimo, da resnično prebojne ideje zaživijo in postanejo inovacije. Prišli smo do nekaj glavnih ugotovitev. Prvič, prebojne ideje potrebujejo agente sprememb. Tehnike, s katerimi pridemo do dobrih idej, so nujne in hvalevredne, ne zagotavljajo pa njihove uresničitve. Ravno tako ni dovolj, da prebojne ideje zapišemo v strateške dokumente in naredimo kljukico. Dobre ideje zaživijo ali padejo zgolj in samo, če se povežejo z ljudmi, ki verjamejo vanje, obvladajo procese vodenja sprememb in so pripravljeni vztrajati na poti od ideje do inovacije.

Na srečo je mogoče agente sprememb usposabljati, kar vodilne organizacije po svetu in v Sloveniji tudi počnejo. Druga ugotovitev izhaja iz razumevanja, da je inovativnost igra z več igralci in več pogledi. Soočanje različnih pogledov je postopek, ki zahteva veliko potrpljenja in vztrajnosti pa tudi znanja o sodobnih metodah dela, kot sta recimo stanfordski d. thinking in agilne metode dela. Uresničevanje prebojnih idej zahteva tudi opolnomočujoče vodje in proaktivne zaposlene. Vodje, ki znajo spodbujati prebojne ideje, delujejo dvodimenzionalno. Po eni strani zagotavljajo vire in podpirajo zaposlene, po drugi pa vodijo z zgledom in zvišujejo lestvico običajnega in pričakovanega. Proaktivni zaposleni zagotavljajo stalen dotok dobrih idej, ki je gorivo inovativnosti. Primeri slovenskih in tujih organizacij, ki znajo prebuditi iskrico med zaposlenimi, kažejo na uporabo množice dobrih praks (obširna uporaba vizualnih metod za potrebe zagotavljanja povratnih informacij, organizacijska kultura notranjega podjetništva in spoštljivih visokokakovostnih medsebojnih odnosov, odprtost v svet, psihološka varnost za učenje iz napak in še veliko več). Udejanjanje prebojnih idej ni preprosto, je pa zato toliko bolj pomembno.

Avtor je redni profesor za področje menedžmenta na Ekonomski fakulteti v Ljubljani kot pridruženi redni profesor na BI Norwegian Business School.

PREBERITE ŠE:

Črički namesto arašidov?