Je nevljudnost na spletu postala nova normalnost

V zadnjem času sem, na različnih spletnih straneh, portalih, družbenih omrežjih in profilih, naletela na, za moje pojme, preveč komentarjev, ki tja nikakor ne sodijo. Še več, gre za dolge obrazložitve in pojasnila, s katerimi posamezniki opravičujejo svojo nesramnost. Z zagovarjanjem stališč, da imajo vso pravico nekoga javno blatiti, ko ta objavi fotografijo ali poljuben zapis na spletu.

Nisem prepričana, kdaj se je nevljudnost na spletu normalizirala. In to do te mere, da smo iznašli celo izraz za ljudi, ki svoj čas namenjajo vmešavanju v življenja drugih, provociranju in žaljenju. Zagotovo smo že vsi naleteli na trole, ki jih je vse več. Da ne bo pomote, v mislih imam spletne trole in ne debate zrelih, vljudnih posameznikov, ki imajo izoblikovana mnenja in opredelitve.

Okoliščine so nas pripeljale do točke, ko tako ali drugače, dnevno komuniciramo preko zaslonov. Kot kaže, bo tega čedalje več. Otroci in najstniki se srečujejo s spletnim nasiljem, ki mu niso kos, sovražni govor je prisoten na vseh platformah in podpihovanju, kar ni videti konca. Mnogi menijo, da morajo deliti svoje mnenje o vsem, povsod in v vsakem trenutku, tudi če je podprto s pomanjkljivim znanjem.


Ne, ljudje ne potrebujemo »trde kože« in se nam ni treba navaditi na tovrstno vedenje na spletu, temveč so troli tisti, ki bi se morali naučiti vsaj kančka olike, spoštljive komunikacije in osnov bontona.

Sprašujem se, ali morda gre za pomanjkanje moralne vzgoje ali pa ima vse več ljudi potrebo po pozornosti. Pozornost pa taka. Zamahniti z roko in pogoltniti prav vsako zapisano besedo, ki nam jo nameni neznanec ali poniževati in žaliti, ker imamo drugačno mnenje. Za vsako ceno? In kaj je s posledicami naših objav, ki žalijo posameznika ali množice? Kakšna je sankcija? Se nas žaljivke in provokacije dotaknejo, ali smo ravnodušni? Je dovoljeno res že prav vse? Mar svetovni splet prenese vse? Pa mi? Koliko prenesemo mi?

Svoboden dostop do novodobnih komunikacijskih platform, še ne pomeni, da imamo dovoljenje in odobritev, da škodimo drugim ljudem. Ne glede na to, kdo je na drugi strani.

Nešteto možnosti imamo, če naletimo na objave ali fotografije, ki v nas sprožajo negativne občutke ali se z njimi ne strinjamo.  

1. Ustavimo se. Prenehajmo s podrsavanjem po zaslonu. Nehajmo brati in gledati. Rada bi verjela, da več ali manj razumemo, na kak način delujejo algoritmi družbenih omrežij. Cilj je, da vzbudijo pozornost in nas ohranijo čim dlje na svoji platformi, zato bolj ko bomo gledali določeno vrsto vsebine, več teh bomo videli. Če nam nekaj ni všeč in to vendarle gledamo, algoritem ne loči, ali smo sovražnik ali oboževalec. Šteje samo čas, ki ga zapravimo, ko strmimo v objave, ki nas domnevno jezijo. Družbena omrežja niso niti dobra niti slaba. So pa zagotovo ogledalo tistega, čemur smo posvetili največ svojega časa. Dobro premislimo komu in čemu posvečamo svoj čas.
    
2. Prenehajmo slediti osebi, organizaciji, instituciji…Nikoli ne bom razumela sovražnih komentarjev, ki so jih npr. deležne ženske pripadnice družine Kardashian. Če nam nekaj ni všeč, preprosto prenehajmo slediti tej tematiki ali osebi. Dopuščam možnost, da je nekdo prišel v naš dom, nam zagrozil, da mu moramo, ne glede na vse, slediti in zato vendarle še moramo vztrajati. Šalo na stran, gumb »unfollow«, je le en klik stran.
    
3. Blokiraj. Edino načelo integritete, ki ga lahko zavzamemo, če je nekako ali nekaj dejansko žaljivo. Kako daleč dovolimo ljudem, da gredo, je naša odločitev. Vsak sam postavi mejo spoštovanja in nihče ne bi smel dovoliti javnega, ali kateregakoli drugega poniževanja. Spoštujmo se.

Če pa ne moremo iz svoje kože, če nas nenehno srbijo prsti in bi radi delili svoje kritike, pa bodimo pri tem vsaj diskretni. Skorajda ni orodja, ki nam ne bi omogočalo zasebne komunikacije. Pošljimo zasebno sporočilo in podelimo z nekom svoje mnenje, preden ga popljuvamo, ponižamo ali javno degradiramo. To je tako, kot vsi naši pogovori v živo. Kritika naj bo izrečena na 4 oči, ne pred vsemi, saj to osebo lahko še bolj prizadene, poniža in osramoti. Neprijetno je. Vedno kritiziramo dejanje in ne človeka. Naša veličina se ne kaže v naših nesramnih objavah, kadar po nekom javno pljuvamo. Takrat vsem pokažemo predvsem našo majhnost.

Bi to isto osebo, če bi jo srečali na tržnici, pljunili v obraz? Ali bi šli mimo nje? Na spletu smo, kot kaže, lažje nesramni do drugih, lažje prečkamo mejo, za katero v živo najverjetneje, ne bi nikoli zbrali poguma. Predvidevam, da je odsotnost očesnega stika velik faktor, ki prispeva k temu navideznemu pogumu, ali bolje rečeno strahopetnosti. Za zaslonom je vse skupaj bolj enostavno, saj osebi ne gledamo naravnost v obraz, anonimno se lahko skrivamo za drugim imenom. Mar s tem, ko se skrivamo, pokažemo svoj pravi obraz? Imeti hrbtenico in sprejeti mnenje, ki je drugačno od našega, toleranca, občutek za sočloveka. Vse našteto je, v naši družbi, nekoč imelo večjo težo.


Kako reagiramo, ko nekomu spodrsne ali pa je njegovo mnenje drugačno od našega? Ne glede na to, ali gre za padec na gala prireditvi, ali zapis na forumu. Naš odraz so seveda naše besede. Kako bomo reagirali, odločamo mi sami. Imeti prav, za vsako ceno? Prosim ne. Veliko se naučimo o nas samih, s tem, kako komuniciramo z drugimi ljudmi. Običajno nas pri drugih moti tisto, kar nas moti pri nas samih. Naj nam ne bo vseeno, kako se bo ob naših zapisanih besedah, počutila oseba na drugi strani zaslona.  Gre za osebo. Živo osebo. S čustvi. Bodimo pozitivni. Bodimo prijazni. Spodbujajmo. Bodimo inspiracija in ne konstanten kritik.

Spoštovanje, obzirnost, dostojanstvo in integriteta. Vse to je bonton.