Je cena delnic sploh »prava«?

Pri pojasnitvi tega pojava nam prav pride ugotovitev ameriškega profesorja Shillerja, ki se je pri svojem raziskovalnem delu vprašal, kaj bi moralo določati ceno delnice.

Denimo, da investitor želi kupiti nekaj delnic in jih obdržati za vedno. Z drugimi besedami, nikoli jih ne namerava prodati, zato bo od njih prejemal zgolj dividende. Vrednost delnic bi tako »morala« biti enaka sedanji vrednosti vseh dividend, ki jih bo prejel v neskončnost.
 

Cena delnic je kot vreme

Ker pa seveda ne vemo natančno, koliko dividend bo dejansko prejel v prihodnosti, je cena delnic le napoved – pričakovana sedanja vrednost vseh prihodnjih izplačanih dividend. Pomembna lastnost racio­nalnih napovedi je, da se cene ne morejo spreminjati bolj od tega, kar napovedujejo. Primer: predstavljate si, da si želimo napovedati najvišjo dnevno temperaturo v Singapurju. Vreme se namreč v tej južnoazijski državi ne spreminja močno. Na vroč dan temperatura redko preseže 35 stopinj, na »hladen« dan pa se redko spusti pod 29 stopinj. Torej, če za vsak dan napovemo temperaturo 32 stopinj, se ne bomo dosti zmotili.

Omenjeni profesor je z uporabo tega načela prišel do neverjetne ugotovitve. Zbral je podatke za cene delnic in dividende od leta 1871 naprej. Potem je, začenši z letom 1871, za vsako leto izračunal »ex post racionalno« napoved za dotok prihodnjih dividend, ki bi se nabrale nekomu, ki je kupil portfelj tedaj obstoječih delnic. To je storil tako, da je dejansko izplačane dividende diskontiral nazaj na konkretno leto. In kaj je ugotovil – da je sedanja vrednost dividend zelo stabilna, podobno kot singapursko vreme. Cene delnic pa se močno spreminjajo. Njegove ugotovitve so seveda močno odmevale, številni ekonomisti so poskušali izpodbijati njegova spoznanja, potem pa je prišel 19. oktober 1987. Tistega ponedeljka so cene delnic po vsem svetu močno padle. Morija se je začela v Hongkongu in nadaljevala proti zahodu.

V New Yorku so cene padle za 20 odstotkov, potem ko so že v petek pred tem padle za 5 odstotkov. Pomembno je povedati, da se 19. oktobra ni zgodilo nič pretresljivega, ne finančno ne kako drugače. Ni se začela nobena vojna, nobenega političnega voditelja niso aretirali ali napravili atentata nanj, zgodilo se ni tudi nič drugega resnično pomembnega (samo za primerjavo, ko so Japonci bombardirali Pearl Harbor, je delniški indeks padel za 4,4 odstotka). Pa vendar so cene delnic po vsem svetu strmoglavile in nihče ni vedel, zakaj. Nestanovitnost je vztrajala še nekaj dni. V torek so se cene dvignile za 5,3 odstotka, v sredo celo za 9,1 odstotka, potem pa je v ponedeljek, 26. oktobra, indeks spet upadel za 8,3 odstotka.

V racionalnem svetu se cene spreminjajo le kot reakcija na (resnične in preverjene) vesti, tisti nori teden pa ni bilo nobenih vesti, razen vesti o dramatičnih spremembah cen. Če so cene preveč spremenljive, so v nekem pomenu »napačne«. Ker se tiste dni ni dogajalo nič pre­tresljivega, bi težko trdili, da sta tako cena ob koncu trgovanja v torek, 15. oktobra, kot ob koncu trgovanja naslednji ponedeljek, ko je bila za več kot 25 odstotkov nižja – racionalna mera notranje vrednosti.
 

Kdo pravi, da je racionalen?

V racionalnem svetu ne bi smelo biti veliko trgovanja oz. ga dejansko skoraj ne bi smelo biti. Ne verjamete? Zakaj? Ker racionalna oseba ne bi nikdar kupila delnic, ki jih druga racionalna oseba prodaja. Primer: vzemimo, da finančna analitika Miha in Janez igrata golf. Janez omeni, da razmišlja, da bi kupil 100 Applovih delnic, in njegov prijatelj Miha omeni, da bi si ravno želel 100 delnic prodati. Tako jih lahko proda kar njemu, da se izogneta plačevanju provizije posredniku. Preden pa se pogodita, si premislita. Janezu je jasno, da Miha ni neumen, in se sprašuje, zakaj bi potemtakem želel prodati delnice.

Podobno razmišlja Miha in se sprašuje, zakaj bi si jih Janez želel kupiti, in nazadnje se za posel ne dogovorita. Torej lahko veliko prometa oz. trgovanja z delnicami pojasnimo s pretirano samozavestjo investitorjev ter s tem, da ogromno investitorjev trguje zgolj na podlagi sprememb cen delnic (beri: cena delnice določenega podjetja poraste in si zgolj na podlagi tega dejstva investitorji »razlagajo«, da gre za »dobro« podjetje, ker cena delnice pač raste, in obratno seveda).

Dokazano je, da pretirano trgovanje vodi do podpovprečnih donosov, ali kot je najbogatejši človek na svetu (Jeff Bezos) v nekem intervjuju vprašal drugega najbogatejšega zemljana (Warrena Buffeta), zakaj investitorji zgolj ne posnemajo njegove investicijske politike. Slednji mu je odgovoril, da nihče na svetu ne želi obogateti počasi. Zatorej je v časih, v katerih živimo, še toliko bolj pomembno ohraniti dolgoročni investicijski horizont, ki naj ga čim manj motijo nepreverjene oz. senzacionalistične ter pretežno negativne novice, ki se še največkrat (čez čas) pokažejo za neresnične. Žal pa marsikaterega investitorja napeljejo, da sprejme neoptimalno investicijsko odločitev.

––––––––––––
* Članek omogoča NLB.