Je bančna tajnost še človekova pravica?

Tisti, ki ima pravico, je ne sme kršiti drugemu zato, da bi obdržal svojo. José Martí (kubanski pisatelj in pomembna osebnost v latinskoameriški literaturi)
Fotografija: osebni arhiv
Odpri galerijo
osebni arhiv

Slavni francoski razsvetljenski filozof in književnik Jean-Jacques Rousseau je v svojem epskem delu Družbena pogodba lepo povedal, da se ljudje, ko sklenemo družbeno pogodbo z državo, odpovemo delu svoje svobode v zameno za to, da nam bo država zagotovila določeno varnost. Vendar pa Rousseau trdi tudi, da v primeru, če si vlada prisvoji suvereno oblast ljudstva, ima to pravico do revolucije. To je tudi glavna dilema Rousseaujeve teorije. Razmišljujoči človek se namreč vpraša, kako je vstop v družbeno pogodbo sploh mogoč, če je pogoj njenega trajanja nenehen vzgojni in moralni poseg države.

Kaj pa, če ta vzgojni in moralni poseg prerase v represijo? O posledicah takega scenarija je George Orwell, sicer tudi avtor kultnega romana »1984«, napisal izvrstno politično satiro Živalska farma, v kateri oblast v državi postopno prevzamejo v roke v frake oblečeni prašiči.

Simbolika, ki govori sama zase. Ali pa opozorilo.

V današnjih časih bi se morali večkrat spomniti na Orwellova opozorila. Strah, ta močni prevarant in zelo uspešni zamegljevalec dejstev, je namreč vse bolj globalno prisoten. In prav strah je najbolj priljubljeno orodje države, ko ta hoče povečati svoja pooblastila na tem ali onem področju svojega delovanja. Vsak prefrigani državni oblastnik dobro ve, da se da preproste ljudi (ki skoraj v vsaki državi še vedno pomenijo stabilno večino volivcev), zelo hitro preplašiti, saj je znano, da ti pogosto delujejo pod vplivom nenedzorovanih emocij, ki jim redno in uspešno zamegljujejo razum. In prav ta – milo rečeno – nehigienična naveza med državo in preprostimi ljudmi je tudi glavni krivec za zlorabo številnih z ustavo zajamčenih človekovih pravic.

Poleg tega je država znana po tem, da zelo rada lomasti po svoji okolici kot slon v trgovini s porcelanom. Če denimo ugotovi, da se je deset kriminalcev po telefonu dogovarjalo o storitvi kaznivega dejanja, bi najraje kar vsevprek omogočila nadzor nad zasebnimi komunikacijami. Če ugotovi, da pet odstotkov obrtnikov ali podjetnikov »fuša« ali dela na črno, bi najraje svoje inšpektorje postavila v kar vse delavnice in pisarne. Če ugotovi, da si je nekaj sto tajkunov svoj denar nakazalo na off shore račune na Deviške otoke ali na Sejšele, pa bi kar ukinila tajnost bančnih računov za vse državljane. Seveda ni treba posebej poudarjati, da bo imela za tako početje že vnaprejšnji blagoslov preprostih državljanov, ki v svojem poenostavljenem in pogosto zavistnem razumevanju sveta okoli sebe povsod vidijo samo negativno, same barabe, ki povsod kradejo denar.

Zato bi želel poudariti naslednje: zaupni bančni podatki so človekova pravica, ki izvira iz ustavnega načela pravice do varstva osebnih podatkov. Skladno s to pravico je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in vsakdo ima pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. V tem smislu pojem bančne tajnosti pomeni dolžnost bank, da varujejo podatke o premoženjskem stanju svojih strank in da zavrnejo vsakršne zahteve tretjih oseb po posredovanju informacij o teh podatkih. V praksi pa pogosto ni tako. Znani so primeri zlorabe zaupnih bančnih podatkov nekaterih znanih Slovencev.

Izjeme od dolžnosti varovanja podatkov seveda obstajajo in so določene z zakonom o bančništvu. Te izjeme so večinoma upravičene. V glavnem gre za primere, ko take podatke potrebuje Banka Slovenije, Evropska centralna banka ali nadzorni organ za potrebe nadzora nad banko, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti, ali pa za primere, ko take podatke zahteva Komisija za preprečevanje korupcije ali če jih zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka pisno zahteva sodišče, državno tožilstvo ali policija, razen ko za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določa odredbo preiskovalnega sodnika.

Izjeme se nanašajo tudi na primere, ko se ti podatki posredujejo za izmenjavo informacij o boniteti strank za upravljanje kreditnega tveganja (sistem SISBON), ali pa na primere, ko stranke same pisno privolijo v to, da se njihovi podatki posredujejo tretjim osebam.

V praksi marsikdo (vključujoč nekdanje zagovornike bančne tajnosti!) gleda na varstvo bančnih podatkov negativno, celo sumničavo. Ti ljudje so prepričani, da so zaupni bančni podatki nasploh voda na mlin številnim nezakonitim dejavnostim. Tako mnenje je v smislu ukinjanja bančne tajnosti v EU in tudi v številnih drugih državah vse bolj razširjeno in treba je priznati, da imajo zagovorniki ukinjanja bančne tajnosti včasih celo prav. A to ni bistvo.

Za natančnejše razumevanje tega trenda si je namreč treba ogledati tudi drugo plat medalje.

Predvsem je dejstvo, da so bančno tajnost več desetletij zavedno podpirale prav vlade številnih uspešnih evropskih držav, mnoge izmed njih članice EU (denimo Avstrija, Luksemburg). Tajni bančni računi so bili dolga desetletja celo globalni bančni hit, odpirali so jih številni, ki so se kaj spoznali na »davčno optimizacijo« – od posameznikov do poslovnežev, celo visoki državni uslužbenci so bili med njimi. Imeti odprt bančni račun v eni izmed držav s prijaznimi bankami, je bilo takrat nekaj povsem običajnega. Za njihovo (postopno) ukinjanje se je EU (pa tudi druge države po svetu) odločila šele, ko je bila soočena z gospodarsko krizo in javnofinančnimi težavami v številnih njenih članicah. Te pa seveda ni bilo mogoče pripisati (le) izpadu dohodkov zaradi poslovanja njihovih rezidentov v davčno ugodnejših območjih, ampak predvsem nesposobnosti številnih njenih članic pri upravljanju javnih financ.

In še nekaj: treba je vedeti, da ima bančna tajnost v nekaterih državah zgodovinske kulturne korenine in je celo nosilni temelj stabilnega bančnega sistema teh držav. Bančno tajnost so številne države (denimo Švica in Avstrija) razumele in jo še razumejo kot dobrino izjemnega državnega pomena in v njej niso videle nič nemoralnega, kaj šele nezakonitega. Nekatere izmed njih lahko svoj ekonomski uspeh večinoma pripišejo prav takemu bančnemu sistemu. Zaradi bančne tajnosti so nekatere evropske države postajale vse bogatejše, kar je posredno koristilo tudi EU. Toliko o drugi plati medalje.

S tega zornega kota je več kot očitno, da trenutno »demoniziranje« bančne tajnosti pomeni predvsem lov na čarovnice, ki zamegljuje druge, bistveno težje rešljive ekonomske in javnofinančne probleme držav. Številni odgovorni to dobro vedo.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Več iz rubrike

Komentarji: