Izzivi potrošniškega prava ob kreditih v švicarskih frankih

Problematika potrošniških kreditov v švicarskih frankih je zelo široka in je ni mogoče obdelati zgolj v enem prispevku. Tega niti ne bom poskušal, ampak se bom osredotočil predvsem na vprašanje prava, ki je veljalo v času sklepanja večine kreditnih pogodb v valuti švicarski frank ali vezanih na švicarski frank, in na razlago teh besedil s strani sodišča EU in slovenskih sodišč. Čeprav so zakonska besedila jasna, je pri sojenju mogoče opaziti težnje k široki razlagi, ki po mojem mnenju presega jezikovni okvir predpisov. Temu bi se morali v pravu izogibati, saj takšno ravnanje močno posega v pravno varnost pogodbenih strank. Načeloma velja, da v veljavno sklenjene pogodbe, razen v izjemnih primerih, ni mogoče posegati. Zlasti ni mogoče posegati v veljavno sklenjene pogodbe zgolj zato, ker pogodba na koncu ni bila realizirana v korist določene stranke, kot je ta morebiti upala, da bo. To t. i. načelo zaupanja v pravo je ključno, saj se sicer postavi vprašanje smisla sklepanja pogodb, če vedno obstaja dvom, da bo pogodba na željo ene pogodbene stranke nekoč razvezana. Seveda je prav, da v pravu obstajajo tudi mehanizmi, ki omogočajo korekcijo načela pacta sunt servanda (pogodbe naj se izpolnijo) v primerih zlorabe, zmote, goljufije itd., ko bi bilo nepošteno, da pogodba še naprej velja.

Krediti v švicarskih frankih so dovoljeni ...

Problematiko kreditov v švicarskih frankih trenutno presojajo pred slovenskimi sodišči. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. II Ips 201/2017 iz maja 2018 podalo nekatera pomembna stališča (ta sicer ne podajo jasnega odgovora na vsa vprašanja v teh sporih). Nedvomno so krediti v valuti švicarski frank oziroma vezani na švicarske franke dovoljeni tako po splošnih obligacijskih pravilih kot po pravilih potrošniškega prava. Takšnih kreditnih pogodb ne prepoveduje niti zakonodaja EU.

Shutterstock

... vendar ...

Potrošniško pravo definirajo predvsem določbe o predpogodbenem informiranju. Zakonodajalec izhaja iz predpostavke, da v razmerju med gospodarsko družbo in povprečno razumnim potrošnikom obstaja informacijska asimetrija, tj. da ima gospodarska družba določene informacije ali znanje, ki jih potrošnik nima, kar lahko bistveno vpliva na njuno pogodbeno razmerje. Preden se potrošnik odloči vstopiti v pogodbeno razmerje z gospodarsko družbo, mora biti seznanjen s temi informacijami.
Zakon o varstvu potrošnikov, ki velja za vsa potrošniška razmerja, v členu 22 določa, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Glede kreditnih pogodb v tuji valuti je v času sklepanja teh (2004–2008) zakon o potrošniških kreditih določal pravila o oglaševanju ter vsebini kreditne pogodbe (na primer, da mora biti pogodba v jasnem in razumljivem jeziku, mora obvezno vsebovati določene podatke, kot na primer efektivno obrestno mero, način prilagajanja obrestne mere itd.). Za kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto, je zakon določal še, da morajo vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti. S spremembo zakona konec leta 2007 je zakonodajalec v zakon dodal zahtevo po opozorilu, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.

V zadevi Liebeck proti restavraciji McDonald's je tožnica tožila verigo restavracij, ker se je polila z njihovo kavo, ki naj bi bila prevroča. Te nevarnosti sama ni razumela, opozorilo na skodelici za kavo pa ni bilo dovolj veliko ali zadostno.

Zakonodaja je torej jasno in natančno določala, kaj vse morajo vsebovati kreditne pogodbe v tuji valuti ali vezane na tujo valuto. Ravno tako je bilo določeno, kaj mora biti potrošniku pojasnjeno pred sklenitvijo takšne kreditne pogodbe. Zato je bilo verjetno utemeljeno pričakovati, da s sklenitvijo takšnih pogodb ne bo težav, dokler bodo spoštovana jasna zakonska pravila. Konec koncev je naloga zakonodajalca prepovedati ali regulirati področja, o katerih meni, da je regulacija potrebna. Sicer velja ena izmed temeljnih svoboščin – svoboda ravnanja, v katero spada tudi prosto oblikovanje obligacijskih razmerij. Vendar je vrhovno sodišče v omenjeni zadevi, sklicujoč se tudi na odločitve sodišča EU, omenjeno določbo, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, razložilo zelo široko. Po tem stališču ni dovolj, da potrošnik pogodbene pogoje razume pomensko, razumeti mora tudi njihove različne možne finančne posledice. Te morajo biti pojasnjene tako, da je povprečni potrošnik ne le sposoben razumeti možnost zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute in vpliva tega na obveznost v domači valuti, temveč mora biti sposoben tudi oceniti potencialne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Poleg tega je sodišče ocenilo, da mora gospodarska družba dokazati, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena in torej potrošniku ni treba dokazovati, da ni razumel pomena zapisanih pogodbenih določil.
Ob tem ne morem mimo vprašanja, kako je mogoče dokazati, da je sopogodbenik dejansko razumel slovnično in pomensko jasno pogodbeno določilo, posebno če je hkrati s podpisom ločene izjave potrdil, da pogodbeno določilo razume. Na primer: s potrošnikom se dogovorim, da mora za nakup posamezne dobrine plačati 3 zneske po 100 evrov, potrošnik pa s podpisom ločene izjave potrdi, da to razume. Ga moram zato, da bom ob morebitnem poznejšem sporu pred sodiščem lahko dokazal, da je potrošnik pogodbeni pogoj v resnici razumel, pred popisom prositi, da reši matematični račun 100 + 100 + 100 = ? Ali naj mu, če matematični izračun reši napačno, odrečem sklenitev pogodbe, saj pogodbenega pogoja očitno ne razume? Ali mu moram pojasniti, da zneska 300 evrov ne bo mogel plačati, če ima na razpolago zgolj 200 evrov denarnih sredstev?
Takšno tolmačenje je po mojem mnenju podcenjujoče do razuma povprečnega potrošnika, zato se zanj ni smiselno zavzemati. Verjetno najbolj znan tak primer, sicer s področja produktne odgovornosti, prihaja iz ZDA. V zadevi Liebeck proti restavraciji McDonald's je tožnica tožila omenjeno verigo restavracij, ker se je polila z njihovo kavo, ki naj bi bila prevroča. Te nevarnosti sama ni razumela, opozorilo na skodelici za kavo pa ni bilo dovolj veliko ali zadostno. Po mojem mnenju je kontinentalno civilno pravo (vključno z večinskim delom Evrope) utemeljeno zasnovano na premisi, da je primarno vsak sam odgovoren za svoje odločitve in ravnanja. Če bi hotel zakonodajalec določeno ravnanje prepovedati ali omejiti, je imel na voljo vsa sredstva, da navedeno stori.
Poleg tega načeloma velja, da zakonskih določb, ki so jezikovno jasne, ni dopustno razlagati zunaj jezikovnega okvira, torej tako, da se jim pripiše širši ali drugačen pomen, kot ga dopušča jasno zakonsko besedilo. Razlaga zunaj jezikovnega okvira bi namreč posegla v pravno varnost gospodarskih subjektov, ki se na pravo ne bi mogli zanesti.
Izkušnje sporov, povezanih s švicarskimi franki, vodijo do sklepa, da morajo gospodarske družbe politiko aktivnega preprečevanja potrošniških sporov zasnovati na učinkovitem in natančnem snovanju pogodb, dobrem poznavanju potrošniške zakonodaje in podrobnem izpolnjevanju predpogodbenih obveznosti, zlasti glede čedalje bolj zahtevne pojasnilne dolžnosti. Potrošniško pravo se namreč oddaljuje od klasičnih civilnopravnih načel v smer vse večje zaščite potrošnika. Kot ključno velja poudariti tudi hranjenje dokumentacije o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, saj sodišča menijo, da je dokazno breme v sporu, v tem delu, na strani gospodarskih družb.

Opomba: Odvetniška pisarna Jadek & Pensa je pooblaščenec na strani posameznih toženih strank v nekaterih sporih, povezanih s kreditnimi razmerji, vezanimi na valuto švicarski frank.

Aljaž Cankar, odvetniški pripravnik v odvetniški pisarni Jadek & Pensa