Iztiriti ali utiriti? To je zdaj vprašanje.

Še več: smo na točki, ki razkriva našo nezmožnost odločanja, strah pred prevzemanjem odgovornosti, preračunljivost tistih, ki bi si polnili žepe, in špekulativnost tistih, ki lakomno preštevajo volilne 
 glasove ... Smo na razpotju. Graditi ali ne graditi.

Ja, seveda imam v mislih drugi tir, a dolgoročno razmišljam o kondiciji gospodarstva in državne blaginje, na katero ima 27 kilometrov dolga proga nesporen vpliv. V resnici smo na razpotju, ali bomo obstali ali bomo izbrisani z zemljevida tranzitnih držav. Kakorkoli; veliko je bilo povedanega in zapisanega, a ne bo odveč, če spomnimo, da bi drugi tir prinesel tudi precej drugih koristi, kot so časovni prihranki, manj hrupa in onesnaženja okolja, dodane vrednosti logistov in Luke Koper pa tudi razvoj novih dejavnosti ... Tega se zavedajo druge države, ki se že intenzivno pripravljajo, da udarijo s svojo alternativo, za nas pogubno konkurenco, ki se zaveda, da je »enkrat izgubljen kupec za vedno izgubljen kupec«. Ne smemo pozabiti tudi tega, da drugi tir postaja dražji iz leta v leto. Če že ne v vseh osnutkih projekta, pa vsaj v oportunitetnih stroških. Z vsakim letom, ko odlašamo s projektom, Luka Koper izgublja svoj potencial na trgu severnega Jadrana, kjer ima status rastočega šampiona v pretovoru kontejnerjev. Tistih kontejnerjev, ki bodo nekoč preveč številni za ozko transportno grlo Primorske. Na koncu lahko izgubimo veliko – primat na severnem Jadranu, status tranzitne države in delovna mesta. Vprašanje ni, ali potrebujemo drugi tir tu in zdaj, ker je odgovor jasen; res pa je odprto vprašanje, ali ga potrebujemo v inkarnaciji, kot je predvideno v predlaganem zakonu?

Kocka bo padla. Kmalu.

Bomo zmogli biti evropski prvaki, enotni, drzni, veliki, močni, bojeviti, kot so bili naši košarkarski šampioni v Turčiji? Bomo znali evropski druščini pokazati, da se ne bomo predali in da bomo v tej zgodbi zmagovalci, ki si ne želijo zakockati prihodnosti?