Izgubljeni ideali

»Konec koncev si vsi prizadevamo za svobodo. Ne bogastvo, ne slava in tudi ne ugled niso tako močni motorji, kot je občutek svobode. Zaradi svobode sem izmaknil vstopnice za Broadway, kjer je nastopal moj vzornik, pozneje učitelj in mentor.«

Zanimivo, kako glasna so pričevanja o svobodi v času, ko je ta vse bolj okrnjena. Celo poslovni svet vse bolj zanika željo po dobičkih in uspehih. Na prvo mesto ob vprašanju, »kaj vas je motiviralo v najtežjih trenutkih karierne poti«, klasično odgovarja: »Želja po svobodi.«

Pa mi zna kdo povedati, kje je še ostala ta navdihujoča svoboda? Kje dandanes človek sploh še občuti lahkotnost bivanja? Zdi se, da nam nevarnost preti na vsakem koraku. Veliki brat si nas ogleduje z vsakega vogala, »tihi in nikoli problematični sosedje« se vse pogosteje sprehajajo po trgovinskih centrih in šolah; dolgobradi pritiskajo sprožilce, nadrejeni nam gledajo pod prste …

Ne želim biti črnogleda, a priznam, da bolj kot kdajkoli prej sledim oguljeni mantri »carpe diem«. To me ne navdihuje, saj sem po naravi dolgoprogaš, zato se vse bolj sprašujem, kdaj oziroma ali bomo sploh še doživeli pomiritev. Si bomo lahko še kdaj iskreno in globoko pogledali v oči? Skupaj brez očitka srkali čaj in si pripovedovali zgodbe zahoda in vzhoda? Zdaj ko je med nami smrt sezidala zid? No, upanje obstaja, a svet potrebuje opravičilo. A čigavo? Kdo je kriv? Svetovno znani filozof hrvaškega rodu Srećko Horvat vidi »morečo situacijo kot bumerang Evropi za stoletja trajajoče izkoriščanje tretjega sveta«. Četudi se Evropa tega morda zaveda, v trenutku, ko so zaradi maščevalne vožnje za zmeraj zaprli oči tudi otroci, ni sposobna razuma, opravičila ali sprave. In zato nam ostane le čakanje. Vmes pa najverjetneje še kakšen žalosten prizor ubijanja idealov. Saj navsezadnje so otroci ideal prihodnosti in Nica ideal »joie de vivre«, mar ne?

Petra Kovič, urednica poslovnega časnika Svet kapitala